LittleSun
|
V razmislek  (kopirano od ene punce)
Smisel partnerstva naj bi bil, da se družita dve popolnoma samostojni osebi, ker jima je v dvoje prijetneje kot če sta sama. Spomnim se, kako je dr. Sanja Rozman odgovorila novinarki, ko jo je le-ta vprašala, kaj je zanjo ljubezen. Rekle je nekako takole: - Če me bo partner prepričeval, da me neskončno ljubi, da ne more živete brez mene, da si ne predstavlja, da bi me zapustil, da je brez mene čisto izgubljen … mu bom rekla, NE, hvala, ne želim si in ne zmorem takega partnerstva. - Če pa bo partner rekel, da je zadovoljen sam s seboj, da se ima rad, da je srečen, da mu je lepo na tem svetu, da je življenje lepo – ampak z menoj mu je še lepše in prijetneje in da si zato želi biti z mano…. takega pa lahko ljubim in živim z njim. Zelo lepo in nazorno povedano kaj je smisel partnerstva. Ne dopolnjevanje temveč sožitje. Bistvo je namreč v tem, da nimamo partnerja zato, da nas dopolnjuje, izpolnjuje, podpira, balansira in kaj vem kaj še… S tem samo obremenjujemo drug drugega in prihaja do kriz. Imamo ga preprosto zato, ker nam je življenje z njim lepše, prijetnejše, ker si želimo biti z njim – ne pa zato, ker moramo biti, ker drugače ne znamo, ne zmoremo. Vsak človek ima svojo energijo. V Celestinski prerokbi je lepo opisano kako prihaja do nesoglasij med partnerjema. Ko nekomu primanjkuje energije, ni več»samostojna celota«, podzavestno na nek način prične črpati energijo od partnerja. Prihaja do sporov, konfliktov. Prepričana sem in tudi življenje mi je to dokazalo -na meni sami in na ljudeh okoli mene- da nam vesolje pošlje vedno “ta pravega” partnerja; to je tistega, ki ga v danem trenutku potrebujemo za naš razvoj. V kolikor se moramo v tem življenju učiti partnerskih odnosov, se moramo pač učiti. Potrebujemo torej točno take partnerje, ki nam bodo pomagali s svojim obnašanjem in odnosom priti do določenih spoznanj in sprememb nas samih. Če se imamo veliko za naučiti in mi to odbijamo, bo morda učenje potekalo vse življenje in sanjskega partnerja nikoli ne bomo srečali, ker ne bomo dosegli takega nivoja zavedanja, kjer se on lahko pojavi. To se tako značilno kaže v tem, da nekateri spreminjajo partnerje, sebe pa ne in privlačijo k sebi vedno enake partnerje (ker od sebe dajejo enak energetski vzorec) in vedno slej ko prej pridejo z vsakim partnerjem v isto situacijo- stojijo pred isto “domačo nalogo”, ki se ji pač ne moreš izogniti. Treba jo je rešiti in se ob tem pomakniti ob spirali zavedanja malo višje.. Zato je tudi popolnoma odveč imeti kakršne koli občutke krivde: zakaj sem se spečal/a ravno z njim/njo…? S komerkoli bi se, bi si bili na nek način podobni- vzorec bi bil isti. Bistvo vsega je spreminjati sebe, ljubiti sebe.. Šele potem, ko znamo živeti sami s sabo, ko partnerja ne potrebujemo nujno za našo srečo, ko ugotovimo, da ljubezen in sreča ni le partnerjev odnos do nas, da ljubezen je Življenje, vesolje..mi sami, ko smo “energetsko” samostojni in ne potrebujemo NIKOGAR, da bi se naslanjali nanj, iskali varnost, zaščito, podporo… šele potem smo zreli za tistega pravega sanjskega partnerja. In šele potem tudi pride.. kot tisti metulj, ki ga prenehamo loviti. Ko lahko le dajemo brez namena povračila, ko se z njim dopolnjujemo, ne pa izpolnjujemo. Part-near / vzporedne poti / in ne skupne ali celo prepletene. Vsak partner nam je torej poslan, da nam (drug drugemu) pomaga do teh spoznanj. Za marsikoga mislimo – bil je edini pravi… in res je bil pravi – za tisti trenutek. Ko smo bili na določenem zavedanju, smo ga pritegnili, ker nam je v tem odgovarjal. Ko smo se od njega naučili kar nam je lahko nudil za učenje (in on od nas), spoznanja, se naše poti razidejo. Zavedanje običajno začne dvigovat en partner. Če mu drugi sledi, se lahko razvije partnerstvo na zelo visokem nivoju in morda celo drug za drugega ugotovita, da sta “ta prava”! Če eden zaostaja, se sčasoma njune poti ločita. Mislim, da ni nujno, da imamo v vsakem življenju “tistega ta pravega”, včasih potrebujemo kakšnega drugega, da je naš razvoj hitrejši. To je lepo opisano v Usodi duš. Naš Življenjski partner pa nas mogoče v tem življenju spremlja kot naš otrok ali katera druga bližnja oseba…. Včasih nam pride nekdo na pot, pa mi ne “čutimo” kemije. Nikoli ne vemo, kdaj zamujamo lastno šolo, ki bi nam pomagala pri spremembi v sebi, da res pridemo do pravega. Ali pa nehote res zamujamo pravega. Seveda vse to ne pomeni, da sprejmemo kar vsakega, ki nam pride na pot in besno iščemo, kaj se imamo od njega naučiti. Take stvari pač čutimo v sebi- kot zaljubljenost, simpatijo, tisto “nekaj”, kar nas vleče k nekomu. Vesolje nam bo poslalo in obdržali bomo tistega partnerja, ki nam je namenjen. Vsi ostali, ki pridejo in gredo, so tu zato, da nas nečesa naučijo v življenju, da nas v nekem smislu izzovejo. Morda nam je trenutni namenjen zato, da iz sebe očistimo ljubosumje…. nesamostojnost…. da bi se malo igrali in dvigali samozavest. Človek mora biti sam zase celota, se naučiti energijo dobivati iz vesolja sam. Šele potem lahko dve osebi čudovito živita skupaj- ena OB drugi in ne ena NA drugi. In če se ena odmakne, druga še vedno stoji pokonci! In nihče se ne čuti izkoriščanega, izčrpanega, uporabljenega, obe lahko “dihata”, nihče ne visi na drugem, nihče ni odvisen od prisotnosti drugega.. Oba imata energije dovolj, in ta se lahko prepleta in plemeniti.. Nihče ni VEČ, nihče ni MANJ. In če smo celota, svobodni, in če je tak tudi naš partner, ga sprejemamo takega kot je, ker ne iščemo na njem in od njega stvari, ki bi jih sami radi imeli. Partnerstvo je komplicirana stvar, ker ga pogosto narobe dojemamo. Paradoks pa je ta, da šele ko znamo živeti popolnoma samostojno, brez partnerja, dobimo res tistega ta pravega, ki “nam leže na dušo” ! Torej bodite najprej srečni s sabo, zadovoljni v sebi, samostojni, uravnovešeni, neodvisni od ljubezni in pohval drugih, …
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
- tudi ko si skup in bi rad bil skup z obeh strani, včasih pač ne moreš bit zaradi "višje sile"). Navadno sem se vrgla v svoje hobije, šport,... skratka, poskrbela sem, da mi je bilo lepo brez njega. In potem se je vedno zgodilo isto: da je bilo potem pa tistemu drugemu premalo in se je on potrudil, da bi bila več skup. Pa ne bi mogla rečt, da sem to delala iz kake užaljenosti, bolj pragmatičnosti - če si on želi/rabi več časa zase, potem si ga lahko vzamem tudi jaz - in ker sem kampanjic, ko v eno stvar padem, me težko ven zvlečeš, se je potem vedno tako končalo;). 
čas, na več področjih in lubi mi je stal ob strani, čeprav sem bila po moje grozna punca in mu gotovo tudi dalj časa nisem lepo povedala in pokazala, koliko ga imam rada. Ampak je vedel, da ga imam in da mi je težko in da vsega pač ne morem. Zdaj je pa ok, pa upam, da mu bom lahko "vrnila" vse dobro, kar mi je dal:). On mogoče nima take krize, ima pa stresno in utrujeno obdobje tačas in takrat včasih komaj misliš na to, kar moraš in ti je fajn, da na ostalo ni treba... To ne pomeni nujno, da te nima rad. Po moje vsi, če smo iskreni, ne pošljemo vsak dan lepega smsa, vsaj kadar imamo kako sranje na glavi, ne... Ko živiš skup, se ti zna zgodit, da bo tvoj dragi raz* zaradi ene čisto tretje stvari in prišel ves razjarjen domov. Če boš to vzela osebno, se z nobenim ne boš dobro razumela. Utrujenost ni nujno znak, da te ne mara. Eni res bežijo v delo, ni pa to nujno to. Ali je ali ni, boš sama videla.
