|
ronja -> RE: Posmrtno življenje, vzporedni svet (31.3.2012 0:49:41)
|
Me zanima, če kdo ve kaj več o tem?
Zvedeli bomo vsi, ampak jaz bi še malo počakala[sm=smiley36.gif], se mi ne mudi zvedet. Včasih me je to zelo zanimalo, vendar sem se potem sprijaznila, da bom že izvedela, da če pa bi hotela prej izvedet, ne bi nikoli vedela, kaj vse me je čakalo na tem svetu;). Zato sem še kar tu.[sm=smiley1.gif] Trenutno moram priznat, da že dolgo nisem razmišljala o tem, ker imam dovolj (preveč) dela s tem svetom in sedanjostjo, da bi kaj dosti filozofirala o tem, kaj ej bilo, predno smo bili in kaj bo ko umremo.
Sicer pa: v boga ne verjamem, nikakršnega. V usodo v klasičnem smislu tudi ne, verjamem, da si jo sami izbiramo, samo ne nujno takrat, ko se določena stvar zgodi, ene stvari si zberemo vnaprej, pripravimo teren, ne da bi vedeli za to. Prepričana sem, da med milijoni galaksij nismo edino življenje in čisto verjetno se mi zdi, da so druge življenjske oblike take, da jih mi ne moremo zaznati s svojimi čutili. To se mi ne zdi nič takega.
Pobijam pa samo komarje, (ki napadajo moje otroke ali mene) in molje, (ki jejo našo hrano). Komarja od komarke znam ločit, itak se pa samčki prehranjujejo z rastlinami in ne brenčijo okoli mene, sicer pa brez njih ni mladih komark, ki bi nas pikale, tako da zanje nimam slabe vesti. Se pa trudim ne ubijat drugih bitij, ki mi nič nočejo.
Nisem ravno kot tista Indijska sekta, ampak ne bom pa nikoli ubila pajka ali čebele ali kaj takega, kar mi nič noče. Še ko delam kruh, ne maram delat s slano-kvasno emulzijo, ker ta pobije kvasovke že takoj. Vem, da tudi v kruhu umrejo, vendar se prej še par generacij lepo imajo. Tudi polže in deževnike pobiram po cesti in jih dajem na travo. Vem, da sem čudna[sm=jezicek.gif], so mi že povedali;). Ampak meni je všeč ideja, da kot jaz poizkusim pomagat drugim bitjem, čeprav oni mislijo, da sem grozna in so na smrt prestrašeni, tako mogoče kdaj meni pomaga kako bitje, ki ga niti ne vidim, ker nimam enakih čutil (ali pa ga vidim, pa se ne strinjam z njim/njo) in mogoče mi tudi ni všeč, kar naredi, ampak da se mi trudi pomagat. Včasih je tako lažje sprejet kak dan, ko ti gre vse narobe. Si rečeš, da če ne bi v ta prometni zamašek padel/ne bi pozabil ključev/ ne bi..., bi pa nabasal na prometno nesrečo oz. bil udeležen v njej ali bi se zgodilo bogvekaj, kar bi bilo veliko slabše kot to, kar se je. Meni dejansko dela. Ko so policaji enkrat ustavili kolege in lubi zadaj ni bil privezan ter je dobil kazen, se je on sicer jezil, jaz pa sem rekla, da je to veliko boljše, kot pa da bi se še naprej pozabil zadaj privezovat, pa bi enkrat kje počilo.
Tako da verjamem v veliko reči, samo bog pa res ni na listi. Verjamem pa, da smo večinoma v osnovi dobri:).
|
|
|
|