Paštetka
|
moj point ni bil v tem kako so živeli naši starši, kaj so imeli in česa ni bilo, ampka v tem kaj so me naučili in čemu so dajali poudarek. NEsmiselno je primerjati kako so živeli naši starši, z današnjim časom. Tudi njihovi starši so živeli drugače od njih in tudi naši otroci bodo živeli drugače v drugem obdobju, ko bodo veljala drugačna pravila od našega časa. Bistvu je v prilagoditvi, v ustvarjanju nekih načel, prioritet, ki nam jih nekdo privzgoji. Moji strši so delali. Ne samo v službi, tudi doma na njivi, pomagali drugim, da smo lahko imeli več kot, da bi samo v službo hodili. Nikoli se niso zadovoljili "samo z neko osnovo", ampak težili k več. In tako so tudi mene vzgojili. Enkrat sem že napisala. Delala sem tudi po 15-17 in več ur, po 2 tedna skupaj, nisem se bunila kot se večina buni, če že dela več kot eno uro kot je zakonsko dovoljeno, da sem lahko počasi prilezla do samega vrha. Nikoli nisem bila zadovoljna s tistim kar imam, ampak sem delala, da bi imela več, da bo lahko tudi otrok imel več. Ja, večkrat nisem videla po par dni otrok, v tej vmesni fazi... Ampak, ko dosežeš svoj cilj, je potem lažje, lahko si dovoiš tudi več časa za otroke.. Ampak, tak kot sem si potem spet zadam drug cilj, tokrat je to družina, ker zdaj imam čas zanjo. Hočem povedati, nikoli se ne vdati, ampak si zadati dovolj visok cilj in težiti k temu, da ga osvojiš, ker samo takrat ti je lahko lažje. Pot do cilja pa nobena ni lahka. ničesar nisem dobila na pladnu serviranega, nobenih zvez nikoli imela. Kolikokrat sem staršem zamerila, ker ni bilo nikoli ničesar dovolj dobro. Zdaj sem lahko hvaležna, ker me to načelo vodi naprej in se ne ustavim. Pravila bodo vedno nova, vedno ostrejša, in žal se jim bomo morali prilagajati oz. biti čim bolj elastični in predvsem misliti vnaprej, če bomo želeli živeti naprej.
|