|
anajmad -> Doživljanje smrti (2.9.2005 7:30:31)
|
Pozdravljam ta forum,ker smo se mamice (tiste z žalostno usodo) kar nekako skrivale z svojimi zgodbami.Pod forum"Splav" mi nekako ni šlo,da bi opisovala svojo zgodbo,nekateri so si pa mojo žalostno zgodbo kar po svoje priredili.
v pogum ostalim mamicam bom napisala svojo zgodbo,doživljanje smrti otroka in žalovanje po njegovi smrti.
Po tolikih letih (10 let razlike med prvo hčerjo) sem končno zanosila.Vso nosečnost me je spremljal en takšen čuden občutek,da se bo nekaj hudega naredilo. Ne vem,mogoče notranji glas.
V bistvu je že nosečnost potekala zelo slabo.Čisto v začetku sem prebolela pljučnico in v bistvu sem v bolnici izvedla,da sem noseča. Noseča!!!Ne morem vam opisati mojega veselja.Mož je bil čisto zmeden,jaz pa...Toda skrbi so bile kmalu tukaj.Kaj pomeni pljučnica zame in za otroka.Naslednji dan sem šla tako h ginekologu in mu povem za svoje stanje.On je bil tako flegma,komaj da me je pregledal.Najbolj me je prizadel stavek,če si sploh želim otroka.Seveda si ga želim,saj sem ga čakala več kot šest let po spontanem splavu.Njegov odgovor je bil."Če narkomanke donosijo,boste tudi vi."
Takrat sploh nisem premišljevala,kaj mi je odgovoril,toda potem,ko je umrl Vid,sem videla kako v bistvu je ta zdravnik sploh bil nedorasel in nezrel.
Dobro nosečnost,kot vsaka nosečnost samo bolečine v trebuhu so bile vedno močnejše.Na vsakem pregledu sem ga opozarjala na to,on se meni ni odzval.Nič,na zadnjem pregledu mi je celo rekel,kako sem panična.Po dobrih treh tednih dopusta,ki sem ga preživljala s hčerko doma,se zopet pripravljam,da se vrnem v službo.Hčerko sva še odpeljala k babi in tisti večer me priklene bolečina v spodnjem delu trebuha na posteljo.Bolečina se stopnuje in jaz pokličem zdravnika,če lahko pridem na pregled,ker me nenormalno boli.Seveda mi reče,naj pridem takoj.Pridem v njegovo ordinacijo in se usedem na stol poleg njegove pisalne mize in on me gleda v oči in mi reče: "Gospa, vi imate uruinfekt."
In to brez pregleda in kakršnegakoli UZ-ja.Predpiše mi antibiotike in me pošlje domov.Seveda meni bolečina ni popustila za nameček sem začela še rahlo krvaveti.
Seveda me je moj velecenjeni ginekolog takoj poslal v bolnišnico.V bolnišnici,mi druga zdravnica ugotovi,da imam dva velika mioma,ki pritiskata na našga fantka in je bila zelo v skrbeh.Cel teden sem imela popadke v bolnišnici,toda proti bolečinam so mi dali samo lekadol in nič drugega.Po štrih dneh me spustijo domov,seveda brez pregleda.Zgleda,da je to praksa pri vseh zdravnikih.Cel dan sem preležala doma,ponoči se mi začnejo popadki stopnjevati.Mož me odpelje nazaj .Zgodba pred porodno - katasrofa.Več kot 20 minut sva čakala,da so naju sploh vzeli noter.Seveda ritual:ctg,vaginalni pregled,po katerem sem začela močno krvaveti.Na žalost sem čez 20 minut rodila mojga sinčka.Tisti trenutek,ko sem ga v neznosnih bolečinah iztisnila ven,mi je bil najbolj žalosten in hkrati vesel trenutek.Niso mi ga dali na prsi,nič. Od daleč sem ga nemočno opazovala in jokala zraven.Revček je sam zajokal in tako je migal,da so se vsi čudili.
Potem pa živčna vojna s prevozom v LJ.Naroćili so helikopter,a njega od nikoder.
Našega Vida so na koncu odpeljali v rešilnem avtomobilu,ki je prišel iz LJ po dobrih štirih urah.
Tsta dva dni,ki sem živela v upanju,ne znam opisati.Mož je bil zmeraj pri njemu na intezivni negi.Hči sem tolažila po telefonu.Ona mu je izbrala ime: Vid.
In 18.08 ob sedmih zjutraj,ko sem klicala zdravnico na intezivno,se mi je sesul svet:"Gospa,vaš sin Vid je danes ponoči ob enih preminul."
Kar strop se mi je zamajal pred očmi.Začela sem jokati,solze so mi lile po obrazu,jokati v srcu,kar še jokam dan danes.
Mož me odpelje v LJ.Še zadnjič sem ga hotela videti.Bil je tako majhen,s črnimi lasmi,tako lep.Zame najlepši dojenček na svetu.
Poslovila sem se od njega in ni mi žal.Svetujem vsem mamicam,če se jim bo kdaj to zgodilo v življenju,poslovite se od svojih otročičkov.
Dnevi,ki so sledili,so bili kot v transu.Sploh se nisem zavedala.Najbolj je trpela moja hči,ki sem jo nezavedno odrivala.Po mesecu dni,sem začela delati in tudi nehati jemati pomirjevala.
Najbolj si očitam to,da nisem šla rodit v LJ,ampak v moj kraj,kjer niso usposobljeni za takšne primere.Toda za nazaj,ne moreš popravljati napak.Zamerim zdravnikom,ker so me tako jemali z levo roko.Pravijo,da je to usoda,samo v mislih imam zmeraj:kaj pa če.......
Žalujem še danes,še sedaj,ko to pišem podoživljam trenutke,ki bi jih najraje izbrisala iz glave,toda ne gre.Zmeraj imam njegov obrazček pred očmi.
To je moj zgodba.
en lp  D.
|
|
|
|
Kot da se nebi zavedali, da so v nosečnosti odgovorni za najmanj dve življenji. Preveč takih primerov poznam ... res bi bilo treba nekaj narediti ...
nabrcal v postelji. Bolečina je po treh sneh izginila, pojavila pa se je čudna modrica. To je bilo na soboto, v nedeljo pa sem bila priča na sestričini poroki. V ponedeljek je bilo že neznosno in sem šla k G, ki me je pod nujno poslala v porodnišnico - diagnoza tromboza desne goleni. Nafilali so me s heparinom in injekcijami in ukazali strogo ležanje. Po 14 dneh sem šla domov z injekcijami, ki naj ne bi škodile malčku. Na preglede sem hodila vsaka 2 dni in 14.dan po PDP-ju so mi sprožili porod, ki ni napredoval, vendar si zaradi tromboze CR niso upali narediti. Nafilali so me z umetnimi popadki, se metali po trebuhu in po 20 urah sem rodila krepkega fantka, ki pa je tretji dan po porodi nehal dihati. Takoj so ga priklopili na respirator, mu naredili UZ-je..... in ugotovili, da ima pregosto kri, zato ima oslabelo srčno mišico, desna ledvička ni več delovala in imel je oteklino v sprednjem možganskem režnju. Ko sem ga videla na vseh tistih aparatih, se ga nisem upala niti dotakniti, ker je vse začelo piskati. Življenje se mi je dobesedno ustavilo. Vse, kar je važno prej, kar naenkrat izgubi na vrednosti in pomembnosti. Imela sem otročička, ki ga nisem smela niti pocrkljati. Noben mi ni hotel vzbujati praznega upanja, noben mi ni mogel obljubiti, da bo z njim vse v redu. Zdaj je star 3 leta, zdrav, razvija se super, le govorno je malo zaostajal, pa tudi to bo kmalu nadoknadil. V meni pa je še vedno strah in tudi zaradi tega strahu se ne morem odločiti za drugega otroka. Res je tudi, da so mi vsi odsvetovali drugo nosečnost zaradi mojih težav, pa vendar želja ostaja. To pa je tudi očitno vse.
Pa še tako sem na začetku razmišljala, od kod mi je njen obraz tako znan...
