chezAnA
|
IZVIRNO SPOROČILO: skuštrana
IZVIRNO SPOROČILO: chezAnA
Poznam deklico (no, zdaj je že szarejša, torej gospodično), ki je čuvala svojega mlajšega bratca, ta ji je med čuvanjem umrl in zato ima ta gdč. še zdaj hude prihične travme. Tako da, ne, nič čuvanja.
Takšna stvar se lahko zgodi mami, varuški, babici, tako da...
Seveda se lahko, vendar pa se odrasla oseba spopada s težavami na nekoliko drugačen način, kot otrok (vsaj naj bi se).
Drugače pa mislim, da je treba tu ločiti "čuvanje" na vsaj dve stvari: Čas, ko je starejši otrok odgovoren za dogajanje v stanovanju, na igrišču, ko on odloča o vsem in je odgovoren za vse. V bistvu starš v malem.
Tak način se mi zdi napačen in nepravičen do vseh otrok, ker podre njihove vloge in odnose.
Druga stvar pa je učenje, vzgoja (v tem primeru starejšega) otroka, ko ga počasi in postopoma pripravljamo, da opazi stisko človeka poleg sebe, da pomaga, če je to v njegovi moči, da je vse veliko bolj veselo, če si igrače delimo, knjigice beremo skupaj, skupaj gradimo peščene gradove. Da opazi, če mlajši otrok začne delati kakšno veliko neumnost, ki je morda celo nevarna, da ve, kako odreagirati takrat. Da zna pravilno odreagirati tudi, če pride do kakšne poškodbe, pa jo opazi on. Da zapre vrata, če jih je tasrednji pozabil, dojenčica pa šiba točno tja. Se mi zdi pomemben del vzgoje to. Da vzgojim človeka, ki bo znal tudi "popaziti nase in ljudi okoli njega." In ni pravično, da od otroka ne bi pričakovala takšnega "čuvanja" dokler je še majhen, potem čez noč bi pa moral postati odgovoren in empatičen fant.
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
Se pa skupaj veliko zaigrata in zamotita.
, sta brata z vozičkom vred zapeljala v robido. No, potem me nista več čuvala.
. 
