|
violinski -> RE: Avgustovke, kje ste (12.7.2006 23:53:08)
|
Bom probala bit čisto kratka, ma sej veste, da pri meni to ne gre. Ampak sem še precej švoh, zato res....
Tia, ko bi vsaj res bilo tako, da sem v KP in uživam - ampak sej veš kako je, tudi če bi bila na Karibih, bi našla način, da bi vam poslala kako sporočilo, tako pa je vse prej, kot poletno in romantično. Sem namreč v nedeljo spet fasala gnojno angino in to tako hudo, da tut ležat nisem mogla, me je ves bolelo, kožo bi si najraje snela dol s sebe, sem zakuhala na 39,3 pa treslo me je od mraza za ponort. V ponedeljek nisem hotela h zdravniku, ker nisem imela moči za sedet v čakalnici, pa še vem, da je ob ponedeljkih vedno gužva. Pa sem šla v torek, h 'rezervnemu' zdravniku, ker je moja na dopustu in nisem čakala niti minute. Ob torkih so vse čakalnice na tem svetu, tudi uradi na občinah in vse popolnoma prazni, sam bog ve, zakaj. In mi je napisal Ospen 1500 (tableta, da je niti konj ne more požret, kaj šele ena drobna [sm=smiley36.gif][sm=smiley36.gif] mamica s popolnoma zateklim in gnonjim grlom). Danes sem za ene 150% boljša, pa tudi vročine nimam več, zato sem si upala sesti pred računalnik. oz. vzeti računalnik v naročje. Moj mož je na bolniški in čuva mene in Aljošo.
Bravo Demi za hojo!!!!!! [sm=bravo.gif][sm=bravo.gif][sm=bravo.gif] Čestitam!
Čestitam tudi Petri za prve brcike!
Aljoša je postal prav gotovo strokovnjak v hoji ob opori, spusti se pa ta [sm=hudicek1.gif] še vedno ne in se verjetno tudi še dolgo ne bo. Ko poskuša stati sam, je presneto neroden in nima nobene volje po tem, da bi stal več kot sekundo ali dve.
Dobrodošla, Seven, še od mene, vašo kalvarijo spremljam že od začetka, takrat sem vse prebrala na BigWhalovem blogu, še sedaj ga kdaj pa kdaj pogledam, se mi pa zdi, da sta psihično uničena predvsem od neprespanosti. PA berem, da se vam tudi tu jasnijo vremena. Držim pesti.
Verjamem, da se veselita vsake nove male prelomnice, ki jo vajina bojevnica Ema doseže in v mislih ji vedno ploskam.
15mesečna razlika pri otrocih je majhna, pri nas je 21m pa vidim, kako bi bilo meni lažje, če bi bilo vsaj 5 let [sm=smiley36.gif], ampak mi vsi pravijo, da se v kasnejših obdobjih razvoja to obrestuje. Ne vem, živi bili, pa vidli. Želim vam vso srečo, pa nam tudi [sm=smiley36.gif].
Če ste že odprle temo o spoznavanju svojih partnerjev, pa naj še jaz povem mojo, ki je mogoče malo bolj grda, ampak tako je življenje. Moj bivši je v nekem trenutku pred devetimi leti in pol naredil zase usodno napako in mi predstavil svoje nove prijatelje s faksa, med njimi tudi mojega moža [sm=smiley36.gif]. Najprej je bilo novoletno praznovanje, kjer je med nama vladala recipročna zoprnost, potem sem praznovala rojstni dan, kjer so se vsi trije novi prijatelji na pragu mojega študentskega domovanja pojavili z rdečimi vrtnicami v rokah - sledilo je vsesplošno kepanje in mavžanje s snegom. Naslednji žur je moj mož prešprical, ker je bil 'na bolniški', vmes opravil 5 izpitov na faksu in me s tem popolnoma očaral (sem bila prepričana, da je bolj luzer, kot ne), z naslednjega žura pa sva (jaz od tistega dne samska) že odšla skupaj.
Enkrat v življenju, ko sem po treh neuspelih relativno dolgotrajnih zvezah končno hotela imeti avanturo in 'toy-boya' za občasna srečanja, se je končalo tako, da sva si po treh letih skupne hoje od tega enega leta skupnega življenja prisegla večno zvestobo. Od poroke je sedaj že dobrih šest let. Dokončno sem opazila, da gre zares in ne samo za avanturo, ko je tistega poletja zaradi težav s kolenom prekinil potovanje po Evropi z vlakom, sedel na najhitrejši vlak za Ljubljano in iz železniške postaje priracal direktno h meni, ne da bi predtem sploh obvestil svoje starše, da se je vrnil. Stuširal se je, šla sva v kino, prenočil je pri meni, zjutraj pa sporočil ostalim, da je doma. Ampak je ostal pri meni. Takrat sem vedela, da je za vedno (no, če sem malo morbidna - vsaj do sedaj [sm=smiley36.gif]). Ampak sem še vedno zaljubljena vanj. Včasih mi para živce, to je res, včasih jih jaz njemu, še največkrat nama jih otroka, enkrat eden, enkrat drugi, redkokdaj oba hkrati, pa vendar sva še vedno nora eden na drugega.
Aja, z mojim bivšim sva spet prijatelja in oba enotnega mnenja, da je v tistem trenutku bilo tudi brez tujih vstopanj v najino zvezo neizbežno, če ne celo pametno, da sva se razšla. Danes veva, da je bilo pametno, ja, saj se je za vse najbolje izšlo, takrat pa je bilo kar nekaj hude krvi in ognja v strehi (edino moja mama si je oddahnila [sm=smiley36.gif]).
Lahko noč!!!!
|
|
|
|