pelin -> RE: Vzgojiteljice, prosim za vaša mnenja (16.2.2012 15:28:52)
|
[ IZVIRNO SPOROČILO: samado Pa če izvzamemo otroke (ja, vem da se v taki temi to smešno sliši), kakšno je delo v vrtcu, koliko imate proste roke pri delu, ali ravnateljica sama določi, katero skupino boste imele in s katero sodelavko boste skupaj celo leto, kako te stvari potekajo? Koliko je teh dodatnih dejavnosti, dela, ki ga opravljate doma? Tudi tu po forumu vidim, da je veliko staršev, ki imajo precej problemov z vzgojiteljicami, predstavljam si, da je težko delat, če enemu staršu ni prav, da njegovega otroka objameš, drugi pa ravno to pri tebi pogreša (banalen primer)? Se mi zdi, da so vzgojiteljice res precej pod drobnogledom... V vseh vrtcih kjer sem jaz delala, je bilo tako, da pri določanju skupine ( starost otrok), sodelavke in celo enote sami zaposleni nismo imeli posebne pravice odločati...seveda si lahko povedal kje bi ti bilo ljubše delati, vendar je bilo potem izključno od vodstva odvisno če so to željo sploh upoštevali...Včasih so jo namerno ignorirali, velikokrat pa žal zaradi različnih vzrokov želja posameznikov niso mogli upoštevati...Velikokrat so si tako dekleta želela delati v drugi skupini in z drugo sodelavko, kot jim je bilo določeno, vendar se pač tudi to zgodi, da sta potlačeni skupaj v igralnico dve taki osebi, ki nikakor ne moreta funkcionirati skupaj. Kot vzgojitelj imaš seveda neko avtonomijo v svoji skupini vsaj kar se tiče pedagoških dejavnosti...vseeno pa se moraš prilagajati ciljem in prednostnim področjem vrtca, ostalim zaposlenim, ter v prvi vrsti seveda otrokom. Nekateri vodstveni delavci so zelo odprti.. s tem mislim na to, da dopuščajo novitete, posebnosti in razne individualne zadevščine...spet drugi so precej konzervativni, ki nekako dušijo ustvarjalnost in svobodno načrtovanje...Skratka...služba kot služba...če si prizadeven, obdarjen z debelo kožo, predvsem pa s srcem pri delu, nimaš posebnih težav...Starši...hja delo z ljudmi je povsod precej delikatno...to kar je enemu všeč, je drugemu čisto napak....osebno sem mnenja, da moraš sam vedeti kje se začne tvoja odgovornost in pravica ter preneha njihova, biti samozavesten, po drugi strani pa jim je treba dati vedeti, da si odprt za njihove želje in predloge...ter da je v bistvu cilj h kateremu stremiš, enak njihovemu...zadovoljen otrok...Spoštovanja, ki mora seveda biti vzajemno, si pač ne moreš pridobiti le s končano šolo in nazivom, temveč si ga moraš zgraditi v igralnici. Osebno s starši do sedaj nisem nikoli imela posebnih težav ( trkaaam[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/jezicek.gif[/image] ). Seveda smo si ljudje različni in ni vse vedno vse prav..vendar osebno zagovarjam sistem, da se da marsikaj rešiti s pogovorom in da tudi ni nič narobe, če vzgojitelj kdaj prizna, da ne ve vsega in da nima vedno prav...
|
|
|
|