IZVIRNO SPOROČILO: Anonimen

Trenutno smo štirje, živimo pri mojih starših - v skupnem gospodinjstvu, gužvamo se v eni sobi. Pred porodom se bo naša družina selila v 2-sobno stanovanje (je najino). Pa kaj. Smo srečni, imamo se radi in to je najpomembnejše. Za preživetje imamo dovolj.

IZVIRNO SPOROČILO: m2


Bojim pa se, da po tej izkušnji nikoli ne bom nehala misliti, da mi je tudi 3. otrok namenjen in si ga neizmerno želim. Časa nimam več na pretek, ker ura tiktaka. Ne vem kako naj moža prepričam, ker zdaj se ne more več "kar zgoditi" zaradi kontracepcije, pa tudi vem, da morava oba biti za to. Če bi imela stalno zaposlitev ne bi bil tak problem, tako pa ne vemo kaj bo čez 1 leto (no nihče ne ve).
Hudo mi je, ker pogrešam 3. [sm=duda.gif]

IZVIRNO SPOROČILO: Anonimen

Prva dva otroka sem imela zelo mlada in sva z mojim vedno rekla, kako bo fajn ko bosta velika, midva pa še zelo mlada in boma potovala in si privoščila vse kaj sva prej zamudila. O tretjem otroku niti čut nisva hotela. Leta so tekla in začeli so se najini prvi dopusti brez otrok. Saj ni bilo slabo ampak tako super pa zopet ni bilo. In kar naenkrat sem začutila željo po tretjem otroku. Zazdelo se mi je, da bi zdaj res uživala v materinstvu, ker imam osnovne stvari urejene, oba sva imela službo za nedoločen čas, novo hišo. Ko sem to prvič omenila možu mi je rekel, da sem nora in niti čut ni hotel. Čez par mesecev sem zopet načela to temo in zopet je bil proti. Takrat pa smo dobili v družini dojenčka in ko sem to malo dete držala v roki sem začutila tako močmo željo po tretjem otroku, da sem vedela da moram to nekako speljat. Nihče ni vedel za mojo željo, razen moža. In sva zopet imela debata o tem. Takrat sva celo že prišla do plusov in minusov. In seveda je bilo dosti več minusov, kot pa plusov. In to najino debatiranje je trajalo več kot eno leto. In ko sva imela zopet en večer debatni krožek sem se mu izpovedala in mu res povedala kako čutim in kako to vpliva na mene. Mislim, da sem se že proti koncu skoraj jokala. Komaj takrat je uvidel kako močno si želim tega otroka. Takrat sva se odločila, da boma probala če bo sploh kaj ratalo. Čez par mesecev zagledam plus in mojega je skoraj kap, jaz pa sem bila v 9 nebesih. Prvi teden je bil v šoku, ker je mislim da ne bo nič in se sploh ni mogel sprijaznit s tem, da sem noseča. Otroka sta zelo lepo sprejela novico in sta bila vesela. In kar naenkrat se je tudi moj sprijaznil s tem in postal vesel. Dobila sva prekrasno punčko. In to najino tretjo dete je takšen sonček, da vam sploh ne moram povedati kako uživama v tem tretjem otroku. Moj mi je celo rekel, da če se ne bi odločila za njo bi to bila najina življenska napaka. Ko sva jo dobila sem bila jaz stara 38 let, moj pa 42. Nisva več bila najmlajša in tudi službo za nedoločen čaj je moj izgubil v tem času. Pa se nam je vse uredilo in zdaj vsi uživamo z to našo pikico.