|
Bakfark -> RE: Moja zgodba, moje življenje (1.2.2012 15:35:17)
|
IZVIRNO SPOROČILO: Teya D.
Bila sem presrečna, ko sem povila najina otroka. Najina zveza je bila skoraj popolna, on pa moški mojih sanj, moja prva ljubezen.
Nekje se je začelo krhati, postopoma je privedlo do dnevnih prepirov, nespečnosti, solz...
Kaj bi dala, da takrat ne bi naredila napake ki sem jo... Odšla sem, domov, v dom kjer sem preživela svoje otroštvo, k staršem, skupaj z mojima srčkoma. Počutila sem se porinjeno v kot, prepiri so bili zame preveč, stres drugod, doma naj bi bila toplina in podpora. Za stenami svojega lastnega doma sem se počutila neprijetno. Bilo je mrzlo, prazno. Ponoči sem jokala, podnevi sem bila srečna nasmejana mama, ki je svojima deklicama nudila podporo. Bila je le dobra dnevna maska z nasmehom. Ob strani so mi stali prijatelji, da sem se zamotila in nekako prišla skozi. Bila sem naivna, kako ne bi bila, ko sem pa sama bila čustveno in moralno na tleh. Pomagala prijatelju in postala lažja za lepo vsoto denarja, ki je ne bom videla nikoli več. Ne gre za denar, gre za mojo mirno vest, da sem naredila vse, da sem nekoga rešila, ko je šlo za življenje. Z nikomer se nisem dobivala, imela fizičnih stikov. Nisem mogla, srce mi ni dovolilo. Tu ni bil moj dom.
Trmasta kot znam biti in zagnana, da zmorem, sem umikala pogled tudi s telefona in smsov, ki so se vrstili od mojega dragega.
Bil je potrt, popolnoma na tleh, mene pa ni ganilo niti za milimeter. Kje si bil ko sem bila takšna jaz? Zakaj bi bila tam, ko pa ti ni bilo mar zame? Vprašanja, ki so mi letela po glavi. Otroka je videl vsak dan, vozila sem jih k njemu, v moj dom ( tapravi dom ). Nisem hotela, da bi izgubil te dragocene trenutke in otroka, ki ga kujeta v zvezde in ga obožujeta. Vest, da sem slaba mama mi je trkala na vrata duše, še bolj takrat, ko so solze otroka in besede sredi noči hotele v bližini očeta. Kako morem biti tako zlobna? Kaj sem naredila? A sem naredila napako ker sem mislila tudi nase, na svoje dobro? Minilo je pol leta in vrnila sem se. Po dolgem pogovoru, da je naših ''počitnic'' konec in da bova skupaj uspela, saj zmoreva vse, sem prvo noč prinesla pižame in nekaj oblačil. Bili smo presrečni, živela sem pravljico. Vse je bilo kot treba, predali polni stvari, mir in veselje v moji duši, celem telesu. Moja želja je vedno bila imeti tri otroke. Uspelo nama je že po prvih mesecih poskušanj ( čeprav sva v ''pokušnji'' zelo uživala). Ko sem na testu zagledala črtici, so se mi ulile solze sreče. Včasih pa le-ta ne traja tako dolgo. Čez nekaj dni sem začela krvaveti. Pri obisku ginekologa, kjer sem komaj zadrževala solze, sem se prepričala, da sem imela prav kar mislim. ''Ničesar več ne moremo storiti''. Izgubila sem pikico, ki sem se je tako veselila. Je bila to moja kazen? Res se mi je povrnilo na grd način. Upala sem da bo bolje in bova kaj kmalu užila srečo. Pa vendar... Po prvih šestih mesecih se je nekaj spremenilo. Videla sem v njegovih očeh, obnašanju, da neprestano tuhta stvari. Ne pove svojih misli, ne zaupa mi. Pravzaprav mi ni oprostil tega kar sem naredila, ko sem odšla. Postal je hladen, kot led. Besede ''ljubim te'' nisem slišala že mesece. Kadar načnem to temo, raje zbeži v drug prostor ali pa preprosto reče, da nima volje za to. Postopoma se je vse izgubilo. Besede oprosti letijo v prazno, njegov pogled je hladen, leden, prebada me z bolečino. Ostala sem sama! Počutim se ničvredno in nepomembno. Na vse skupaj je dodala piko na i še moja sestra. Nikogar nimam, razen otrok, ki sta odvisna od mene in me še tako potrebujeta. Ko se končno nečemu posvetim in se trudim, hočem narediti nekaj iz sebe, me v pičlih par sekundah spet zadane val besed, ki mi zrušijo voljo, prikličejo solze. Jezna sem nase, kaj sem naredila z nami, hkrati pa sesuta in ujeta v prostoru, kjer se počutim kot nezaželen osebek.
Žal mi je, da sem odšla takrat ampak morala sem, vsakdanji jok..nisem hotela takšnih dni! Izgubila sem najino pikico in njegovo srce. Hrbet mi je obrnila celo lastna kri. Zdravje imam pošteno načeto in vsak dan se moram prepričevati, da sem dobra mama, da sem močna, da zmorem. Moje noči še vedno polnijo solze in hlad s strani, kjer je nekoč bila ljubezen. Ali nisem imela že dovolj? Kolikšna je cena, da poplačam svoje napake? Želim samo nazaj kar sem imela....
Oprostite, za tako dolg ''roman''..Hotela sem le deliti občutke, ker jih sama vse težje nosim!
Koji qrac cmizdriš tol`ko??? Življenje ni roman, niti pravljica, niti idila, niti gradovi v oblakih. Vidim, da maš problem biti supertruper haj-naj, nekako se zaletavaš pa se odrivaš, pa zmeraj butneš ob tla pol pa jok. Ostani na tleh, sestrica, čvrsto, da čutiš tla pod nogami, iz take perpsektive je svet lepši, lažje doumljiv, bolj znosen.
|
|
|
|