kimba
|
Anitaz točno te razumem kaj doživljaš, ker sem tudi sama po podobni situaciji. Pri meni je v zgodbi partnerjeva babica in z njo živi sin, ki je ločen.Babica živi stran od nas cca 5 km in tudi sama hodiva s partnerjem k njej (brisat tla, sesat, likat, kosit travo, urejat vrt, nabava, vožnja k zdravniku in velikokrat tudi prineseva kakšno skuhano hrano). Saj problem ni v tem da ti je težko. Vsaj pri nas je tako, da je partnerjeva sestra stran 20 min. in samo govori kaj se mora pri babici narediti (in to seveda nama), sama pa ne prispeva nič zraven. Ko sem bila na porodniški ni bilo problema, ker imam pridna otroka, da sem vsak dan šla k njej. Sedaj, ko zopet hodim v službo je težje, ker je ura 16. oz 17. ko pridem domov. Ritual je še vedno tak, da vsak petek popoldan oz. soboto grem k njej pospravljat in v nabavo. Ampak pri nas je pa tako, da me partnerjeva sestra pokliče in naroči, da bi bilo fino, če babi ne bi sama toliko kuhala oz. da sin ne zna kuhat tako kot bi moral in da naj midva še hrano skuhava in voziva gor. Ko pa pride na obisk pa ostane kakšno uro ali pa še to ne. Velikokrat ji pa pripelje tudi svoje tri otroke v varstvo tudi čez noč in kot samoumevno je, da pridem gor pazit njene otroke ker babi tega ne more oz. ne zmore več, ker ima strašne bolečine v hrbtenici in nogah tako da komaj hodi (stara je 80 let). Tudi sama s partnerjem sva premišljevala, da bi kaj rekla, vendar sva ugotovila, da je brez veze, da besede ne padejo na plodna tla. Pred končanjem porodniške sva omenila posredno in se je njegova sestra sama ponudila da bo pomagala, vendar s tem ni bilo nič, s tem da ona končna službo ob 14.30 uri. Tako da vem da trpiš ti in seveda tudi tvoja babica. Svetujem ti lahko samo da poskrbiš za babico, kolikor moreš in nič drugega, ker bo samo babici še bolj hudo.
Upam, da sem ti s svojo zgodbo kaj pomagala.
:zmeden:
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
