|
ronja -> RE: Kako živeti z odločitvijo? (21.11.2011 13:26:25)
|
Jaz ti niti ne bom govorila, kaj bi sama naredila, ker jaz sem jaz, ti si pa ti in pri taki odločitvi moraš slediti zgolj sama sebi. Bi pa predlagala, da si najprej vzameš ene 14 dni, da se vse skupaj malce poleže, da se ti misli uredijo in da se juha ohladi. Nobena juha se ne poje tako vroča kot se skuha . Potem pa sprejmi odločitev, kakršnakoli že bo in vsaka bo uredu.
podpis. Če se odločiš obdražat otroka, boš gotovo nekoč dobila kako drugo službo, tudi če bi to res izgubila (te pa znajo ljudje presenetit, bodi iskrena do njih, če se dobro razumete kot praviš, morda ti bodo pa pomagali, poizkusit ni greh), vmes pa boste tudi nekak poštukali, saj dostikrat se kaj spremeni, najde kako dodatno delo, pa nekaj otr. dod. prinese, itd... Če se odločiš splavit, pa boš tudi lahko zanosila kdaj kasneje, če boš želela še 3. otroka. ne moreš narobe odločit, vse bo ok, tako ali drugače.
chezana, kakor se mi zdijo posvojitve dobre, pa nisem prepričana, da bi bila to rešitev za misterrious. Ona je že zdaj navezana na tole bitjece/zarodek, kakorkoli hočete in v ostalih 8ih mesecih bi se še bolj navezala, ko bi rodila, pa dvomim, da bi ga lahko dala stran. Problem je samo v tem, da si ona tega otroka želi. Ne želi si ga rodit drugim ljudem, čeprav je to zelo plemenito dejanje. Tudi sama ne vem, če bi zmogla oddat otroka v posvojitev, mogoče v kakih ekstremnih razmerah (vojna ipd... da veš, da je tam zanj bolj varno), ampak tako tu, da imam za jest pa ne vem, ne bi mogla.
Poleg tega, da splaviš otroka, če dobro pomisliš, splaviš tudi del sebe in del partnerja, zato se običajno začne veza krhati in ne preživi. Mnogo parov, ki so se razšli, tega nikoli ne poveže s tako odločitvijo, kot je splav, a dejstvo je, da veza zelo zelo težko preživi takšno dejanje. Že spontani splav, ki predstavlja smrt v družini (a ne umora), vnese v družino mnogo (podzavestne) žalosti in tegob.
Slabo jo lahko odnesejo tudi že rojeni otroci, saj mnogokrat nazavedno sledijo temu splavljenemu oziroma podzavestno sledijo staršema v njuni skriti žalosti itd. Sliši se malce abstraktno, a mnogi premnogi primeri v praksi kažejo na to.
Hm, ne bi tako zelo dramatizirala. poznam precej parov, kjer so punce umetno splavile, pa so ostali skupaj in ne bi mogla rečt, da jim gre slabše kot drugim.
kar se tiče žalosti otrok ob spontanem splavu, je po moje največ odvisno od tega, ali starša svojo žalost potlačita (v tem primeru bo izbruhnila ven pri otrocih) ali pa jo izrazita in v tem primeru, vsaj po mojih izkušnjah, otroci niso obremenjeni. Vejo, da sta mami in oči žalostna, vejo zakaj in vejo da bo vse ok, ker se tolažita (predvsem oči mamico;). Več niti ne rabijo.
Pa še to: Sama imam v bližinji okolici en primer takega splava, ki me zaradi določenih okoliščin še sedaj boli. Še vedno razmišljam, kako imajo starši svoje otroke res radi, če enega ubijejo, drugega oziroma druge pa vzamejo v objem življenja in ljubezni. A je kljub vsemu - zgleda - že prav tako in vse za nekaj dobro.
Pa saj isto delamo, ko uporabljamo kontracepcijo! Veš, koliko otrok bi imela v teh 12ih letih, odkar sva skup brez kondomov? In vsem prej sva rekla ne. samo da sva poskrbela, da sploh ni prišlo do zanositve. Ampak v bistvu ni tako velike razlike.
Ali lahko pogledaš otroka, ki si želi stvari in brez težave rečeš "ljupček, zate pa nimam"?
Ne, to gotovo ne. Mu pa razložiš, da nimaš za to stvar, ker rabiš denar za drugo stvar, ki je pač bolj nujna. Saj otroci tudi kaj razumejo... In če pogledaš iz svojega zorneg kota - ti si vseeno rajši tu kot pa da te ne bi bilo, kljub vsemu pomanjkanju, ne?
Sicer nisem proti splavu. Sem proti temu, da se koga sili v splav. In proti temu, da je splav kontracepcijsko sredstvo. Nisem pa proti splavu, ker večina gotovo dobro premisli, zakaj ga gre delat. Vseeno pa se mi zdi, da je bolj primeren za tiste, ki so odločene, da to hočejo. Tiste, ki že pred odločitvijo zelo muči, pa jim je navadno tudi kasneje žal. Vsaj kar se prijateljic tiče. So nekatere, ki vejo, da je bilo to prav in so to vedele takrat in jim to ni bilo nič takega. Čeprav se tudi te kdaj spomnijo, koliko bi bil otrok zdaj star...
|
|
|
|