|
BIS30 -> Najboljša prijateljica (16.11.2011 19:52:40)
|
V ponedeljek je mnogo prezgodaj ( v 37 letu) zapustila ta svet moja najboljša prijateljica. Ne morem verjeti, ne dojeti, kako in kdaj se je to zgodilo, ker očitno sploh nismo vedeli, da je bilo stanje tako hudo. Marsikdo, ki bo to prebral, jo je poznal, ker je veliko objavljala na teh forumih.
Imela sem to čast, da sem jo poznala tudi osebno. Družili sva se približno 10 let in v tem času ne pomnem, da bi kdaj imela slab dan, da bi se kdaj obremenjevala z drugimi... tudi ko je pred 5 leti izvedela za hudo bolezen, je v istem stavku dejala, da to ni nič kaj takega in da bo to prebrodila in živela naprej. In to je tudi storila. Živela je polno življenje, ni se obremenjevala z malenkostmi, v vsem in vsakem je najdla nekaj dobrega. Resnično bila je sonček, ki je sijal 24 ur na dan. Bolezen se je letos na žalost ponovila in spet je želela pogumno skozi to, ampak...
Kadarkoli, ko sem jo poklicala, si je vzela čas zame, podpirala me je v vseh mojih odločitvah (čeprav nekatere tudi niso bile pravilne), nikoli obsojala... Sicer sem edinka in sem si v mladosti želela sestrico in z dnem, ko sem spoznala njo, se mi je želja uresničila...
Veliko bi se lahko naučila od nje in sedaj, ko je ni več, na plano vrejo spomini, vsi njeni nasveti, njena razmišljanja in sedaj šele spoznavam, kako prozorni so bili moji problemi, kako lahko rešljive moje težave, koliko je v življenju odvisno od tega, kako človek razmišlja, kaj misli o sebi, ker le tako lahko ocenjuje druge... In za ta spoznanja se lahko zahvalim njej. Ne morem verjeti, da je ni več, da me ne bo več poklicala, da ne bo več kavice na sončku... Kako je lahko bila tako pogumna, močna, da do zadnjega dne nisem vedela, da je ne bom več videla. Mislim, da si tudi sama ni do zadnjega dne dovolila misli na odhod, ker je hotela živeti. Živeti zase, za svojega sinka, ki ga je letos pospremila v šolske klopi, živeti za nas, ki jo potrebujemo. Niti predstavljati si ne morem kaj preživljajo njeni domači, ker vsi, ki smo jo poznali, čutimo veliko praznino.
Toliko stvari bi jo še rada vprašala... V zadnjem letu se nismo toliko videle, ker sem tudi jaz postala mami in sedaj mi je žal, da si nisem vzela vač časa. Ampak vem, da je bila vesela zame in me ni obsojala. Še zadnjič ko sva se videli ni tožila o ničemer, ampak sva govorili o načrtih za prihodnost.
Zakaj solze ne pomagajo, zakaj ravno ti, zakaj???
Bila si ženska z velikim Ž in hvala ti, da sem lahko bila tvoja prijateljica!
Vem, da se bova nekoč, nekje ponovno srečali ampak do takrat te bom neizmerno pogrešala. Do mojega zadnjega dne boš v mojem srcu. Bodi srečna med angeli, ker tam je tudi tvoje mesto! Počivaj v miru!
|
|
|
|