|
LittleSun -> RE: Ne uboga in ne posluša (29.5.2012 12:05:03)
|
Seveda se mi zdi narobe, ZELO NAROBE. Zato sem tudi odprla to temo. Da slišim predloge, vaše videnje tega problema. In zelo sem vesela vseh komentarjev.
little sun, kakšen je on? Vesel, razigran in živahen ali teži, da ne morejo drugi nič delat? To namreč ni isto... Lahko je kdaj povezano, nikakor pa ne vedno in niti pod razno ni isto. Tudi ubogljivi otroci so razigrani, veseli in živahni, večinoma dandanes niso ubogljivi zato, ker bi bili tako strašansko prestrašeni, da si ne upajo drugače...
S tem ko je vesel in razigran, seveda moti delovni proces. In seveda se mu je povedalo že x-krat, da se v vrtcu uboga in posluša. Na način, da so otroci prikrajšani za stvari in na način da zato ker smo mi tako rekli in ker je tako edino pravilno.
Hm... Mislim, da imaš problem ti, ne tamali... Ti sama nisi prepričana, kaj bi rada. Ali bi rada, da otrok uboga, ali da je po njegovo? Za skrajne reči ti je jasno, da mora ubogat, za vse ostalo pa se ti zdi, da se naj pač sam odloči, ali bo poslušal v vrtcu ali ne, ali bo motil ostale ali ne... Jasno, da ima vzg. tu malo drugačne pojme;).
Nebi ravno rekla, da je tako. Mislim, da ni bilo razumljivo kaj hočem povedati. Mi imamo red in on mora ubogati za vse (včasih takoj (cesta in podobno in za te stvari res uboga na besedo, včasih se pa prepričujemo). Mora, nima izbire, ampak včasih ne uboga, pa mu ponovno povemo, tokrat bolj s tonom in včasih se on še kar smeji in nadaljuje, pa začnemo ne vem šteti in recimo potem uboga. Naprimer danes zjutraj...mu nastavim oblačila in grem v kopalnico sebe uredit, pridem nazaj leži v spodnjih hlačkah na tleh in si poje, mu povem, da se nama mudi, da sva sama (ati je ta teden odsoten) in naj pohiti. On še kar leži, se smeji, ne zgleda kot da se bo premaknil, rečem bolj strogo naj pohiti, ker mora mami v službo, se malo premakne, ampak počasi, kot polž, videti je, da zanalašč, bolj premetava stvari kot kaj druga, mu rečem že tretjič da je zdaj dovolj in da bo ostal sam doma, če se ne bo začel oblačit, se potem se končno obleče. To je trajalo vsaj 15 minut.
Včeraj prav tako, sva šla v trgovino in se naprej dogovoriva kaj bova kupila, da se ne bova ustvaljala pri igračah, mu dam nalogo, da on pelje voziček, vse super, prideva noter, mimo igrač je šel še brez problema, potem pa začne butat voziček v stvari, ga opozorim, mu povem, da je danes on zadolžen za voziček in naj pridno šofira, je minutko dobro, spet butne, ga opozorim še strožje, začne z roko vleči po policah, mu spet povem, da se to ne dela, da je nekdo zlagal te stvari na police, da če se spomni kako je bilo zadnjič ko je on zložil knjigice in je XX prišla in vse zmetala na tla in je bil žalosten. Potem je bilo dobro do blagajne, tam sem ga pa zamotila, da mi je pomagal dajati v vrečko in je bilo dobro. Hočem povedati, da mu je potrebno velikokrat ponoviti in potem uboga, dvakrat, trikrat je potrebno rečt. Rečem na sto načinov, včasih kateri pali 2ič, potem naslednjič pa ta način ne pali. Hočem povedati, da mu vedno dam vedet, da stvari niso prav, ga skregam, mu povem, se pogovoriva.
Ti praviš, ad z njim nimaš problemov, da se vse lepo zmenita. Ampak ti si odprla to temo - preberi si 1. svoj post! A se ti zdi, da ti gre, da nimaš nobenih problmov? Resno...
Res je, imaš prav, to je problem, morda ga res jemljem preveč na izi..
Saj če se otrok malo prilagodi skupini, ne pomeni, da bo ves zafrustriran in nesamozavesten. Na dolgi rok mu s tem narediš uslugo, ker bojo otroci nekoga, ki jih bo non stop motil, izločili in to ne bo glih super vplivalo na njegovo samozavest...
Ja seveda, on se mora prilagoditi, nisem niti pomislila, da ne bi bilo temu tako. Že včeraj sva se veliko pogovarjala, sva se vsedla na preprogo, si povedala kaj se je komu lepega zgodilo in potem sem mu povedala kako ni prav to njegovo obnašanje v vrtcu in da MORA ubogat in PIKA. Strogo, tako, da je dojel, da mislim resno. Prav tako zjutraj sem mu povedala enako. Jaz bom strmela k temu, da uboga (ne od včeraj, že ves čas), seveda, zato sem tudi odprla temo, da dobim še kakšen nasvet kako to doseči.
littlesun, dokler se tebi ne zdi nič narobe, kar on počne, mislim tako RES narobe, da to RES NI PRAV, toliko časa bo on to lepo počel, saj ne vidi razloga, da bi to spreminjal. Ko se bo tebi to zdelo res narobe, potem boš pa tudi reagirala drugače - bolj strogo,b olj tako kot tam, kjer se ti zdi res narobe in te tudi uboga.
Na tak način, kot si to dosegla pri stvareh, ki se ti zdijo pomembne: prej si naštela: cesta ipd...
Še enkrat ponavljam, zdi se mi ZELO narobe, kar on počne, mu povem in pokažem. Je pa res, da o njegovem obnašanju v vrtcu že nekaj časa nismo govorili, ker tudi vzgojiteljica ni nič omenila. Zdaj ko pa je, pa smo seveda odreagirali.
Hvala vam za vaša mnenja in pomaga če te kdo postavi pred dejstvo, vidiš stvari iz drugega zornega kota.
|
|
|
|