|
Ursi2 -> RE: So otroci res zadosten razlog? (9.11.2011 14:23:24)
|
Živjo!
Ne vem ,kaj naj ti rečem, ker sem sedaj tudi jaz v taki situaciji, čeprav si nikdar nisem mislila, da se nama bo to kdaj zgodilo. es sma že dolgo skupaj, šla sma že res čez marsikaj, pretrpela sem marsikatero kruto s strani njegovih (predvsem kar se vzgoje otrok tiče) mI je žal, da nisem takrat spakirala in šla, vendar si nisem upala. sedaj sem tretjič noseča in nekje od julija so stvari čisto nemogoče.Zadnje čase pa se vse stopnjuje. Vem, da je razlog predvsem v tem, da dela tudi moj pri mojih oz sta z mojim bratom skupaj ustanovila podjetje, kjer imajo moji staši večino besede. Vem, čudno se sliši. Oče deloholik, ki ne spusti dela iz rok in še sedaj pri skoraj 70-ih skoar ne vidi drugega, razen vnuke. Seveda se tudi nepusti komandirat oz solit pameti od mlajših in kar on reče e sveto. MOj pa ni tak in ima tega dost, poleg tega pa zna vse skupaj rečt na zelo trd in krut način. Je pravi bik. Zaletav, jeznoriten in ne premisli kaj reče oz reče z načinom in glasom, ki velikokaterega pribijejo oz šokirajo. Jz sem se ga navadila poleg tega se z mano in otroci večinoma kontrolira, ko pa se gre tuki za službo in doma s svojimi, pa ne. Tudi njegova mama je taka in jo velikokrat sliši cela ulica, ko si da duška. Moj ve, da nad mano nima kaj povzdignat glasu in se je do sedaj tega držal. Ker ve, da je meni to skoraj hujš, ko če bi me udaril. Ker zmrznem, se začnem trest in sem čist adijo. Zadnjič pa je šlo tako daleč, da je pred otrokoma začel nad mano in čez moje in je vse po vsti spluval in smo bili najtaslabši. Potem sma imela ene 14 dni tihe dneve. Seveda sta mala dva to čutila in sta bila temu primerno znervirana. Ker pred tem, se to ni dogajalo. Sma se kdaj malo skregala, kaj rekla, tud kake par ur je bilo bolj tihi, drgač pa sma se tudi prednjima objemala ali da smo se kupi objeli, pa tud lubčkala.
No, med prazniki se je malo izboljšalo stanje, sma oba malo požrla stvari, poskušala z dobro voljo, smehom, šla tudi sama ven mal na sprehod. Ni bilo super, ampak skor mal že tk, ko je bilo včasih. NO, tudi njegova dva sta imela spet tiste dneve, ko sta si dajala duška in takrat tud midva mal bolj skupis topima, ke jz vem, da je njemu težko, ker sta taka, on pa, da je meni, da morem dretje poslušat.
Prvi dan ta teden, ko sma šla nazaj v službo, sma se napoti domov že vžgala in sma spet tam, kot pred prazniki. Meni je ravno za vse, se počutim ko robot, nimam s kom govorit, moji niso taki, da bi razumeli, so tudi precej užaljeni zaradi nekaterih stvari, ki jih je moj kdaj rekel. Moj tudi ni šel med celimi prazniki nič na obisk, razen za dve uri na praznovanje nečakovega 1. RD.Pa še to sem ga prosla, da je šel, ker sem vedla, da bo naporno, ker sem noseča in bo tam veliko ljudi in veliko otrok, naša dva pa v takih primerih hočeta naju in se težko vklopita v igro.
Vem, da je najbrž edina rešitev na dolgi rok, da si nadema drugje službo. Vendar to pomeni, da vsaj delavnica ne bo delala, če ni mojga oz bo veeeeeliiiiiiiiiiikaaaaaaaaaa kriza nastala. O odnosu z mojimi pa raši ne bi. Že sedaj je precej na tankem ledu. Se menimo osnovne stvari, kakih globljih debat pa ne.
Razmišljam, kaj nardit, ker sma veliko vložla v hišo pri njemu doma (vse smo prenovili-streha, okna, fasada, kopalnici, stopnišče,...........) in imava kredit za odplačat pa lizing za avto. Poleg tega je tam raj za otroke. Smo v mestu, ampak vseeno umaknjeni iz vrveža, je hiša in okorg nekaj zemlje, da lahko skačeta po mili volji, Hiško imata, velik peskovnik,gugalnico,.... super sosede in otroke na ulici s katerimi se zastopita. Tudi atija imata ful rada in zdej, ko je več doma sta še tolko bolj zaklapala in sedaj se kdaj zgodi, da tudi jz ne veljam več, ampak da more ati.
Ampak ali je vse to dovol, da ostanema skupi ali naj raje mislima tudi nase, ker takole je prav grozno. Ampak prav tako pa mi je grozno ju iztrgat ju iz tistega in it nekam v najem v eno gasonjero (če bi si jo lahko privoščila), ju vstran od tega kar poznata, atija bi manj vidla, tretji se nam pridruži januarja.
Polno vprašanj, dvomov, strahov, ugibanj,...., roji po glavi. Vem, da otroci od nesrečnih in jeznih staršev nimajo nič, vendar ne vidim, kako iz tega ven.
Upam, da bo čas pokazal. Pa tolažim se, da sem sam še en mesec v službi in se bom glede tega manj sekirala. Vsaj sanjam.
|
|
|
|