|
ronja -> RE: od rojstva brez plenic (2.11.2011 17:55:11)
|
pa saj človek ne more ves dan ždeti zraven dojenčka in ga opazovati, kdaj se bo začel kremžiti kot znak, da mora lulati. tud ponoči ne vstaneš ob vsakem najmanjšem zvoku, ki ga odda dojenček od sebe
hehe, naporno je res, to nič ne rečem. Ampak da pa se -in dejansko sem jaz jemala porodniško tako kot da sem plačana za to, da skrbim za svojega dojenčka - torej da sem seveda bolj ali manj ves čas ob njem (če nisem jaz, je pa oči, saj on tudi zna dete dat nad kahlo[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley36.gif[/image] ). Pa moji dojenčki se itak niso pustili nekje pustit - tako da sem dejansko bile ves čas zraven, kaj pa sem hotla - če nisem bila zraven, sta začeli jokat - torej sta bili pač ves čas zraven. Jokat svojih otrok nisem puščala.
In ja, jaz sem se ponoči vedno dvignila ob vsakem najmanjšem zvoku, ki so ga moji dojenčki oddali. Tudi pri Ronji prvih 6 mesecev, ko se še nisva šli tega (pa z Ronjo se tega ponoči itak nisem šla). Ampak vedno pa me dvigne, ko slišim svoje dete - čisti nagon, moram preverit, če je vse ok. In itak navadno lulajo takrat, ko se dojijo (prej ali pol ali vmes), tako da lahko to narediš v enem šusu.
si ne predstavljam in tudi ne bi hotla probati, pa ne zato, ker se mi ne bi dalo. ko bo čas, bomo malo že odvadili od pleničke.
Saj ni treba tega vsaki probavat - zato pa so plenice. Je pa fajn, da punce vejo, da je to mogoče, ker katera pa bi probala.
Sama sem pri Ronji imela fuuuuul občutek, da vem, kdaj mora it lulat, že ko je bila par dni stara. Pa sem vprašala babico o tem in mame, itd... pa so se mi vse samo smejale, da to pa že ni mogoče. Sem mislila, da se mi samo dozdeva - pa je bil moj instinkt čisto pravi!
Kar se kakanja tiče, so dostikrat signali bolj izraziti, tako da dete zelo redkokdaj pokaka koga ali kaj. Za polulat se ti zgodi, da ne uspeš pravi čas prit, če recimo kuhaš kosilo. Za kakat se pa ne spomnim. Žlahta ni bila še nikoli polulana, sem jo pač bolj spremljala, če jo je mel kdo drug v rokah (in seveda povedala, da je brez plenice, da se sami odločijo, ali bojo tvegali). Če sem jo pustila pri kom,pa sem ji dala plenico, ker je prvič vsi ne poznajo tako dobro, drugič pa ni fer zahtevat, da se nekdo to gre - to se mora človek sam odločit. je pa veliko ljudi potem samih hotelo tudi probat.
In konec koncev kaj bo dete imelo od tega, da ne bo v plenicah?
Lahko povem za svojidve:
- Ronja je sovražila plenice - zaradi nje sem tudi začela to - ker se fuuuul ni marala dat v plenico - plenico dol, to ja, gor to pa ne. In sem gledala, a je to res nujno, ugotovila, da ni, ona pa se mi je zahvalila tako, da potem, ko sem jo dala prvič kakat na kahlo, kakala ni več drugam. In vsekakor se vidi, če otrok noče met plenice - in večina ni ravno tako zelo navdušena nad njimi kot mame;).
- Lejla je imela zelo občutljivo kožo in ji pleničke nikakor niso sedle. Je bila vidno bolj srečna brez plenice (več se je smejala, manj jokala - mojima puncama pač ni bilo nikoli všeč bit v plenici in ker sta pogosto lulali, sta sploh sovražili bit v polulani plenici - nihče ne menja plenice na 10 min. dojenčki pa dostikrat tako pogosto lulajo...)
- Pa še ena fora je: fajn je vedet, kaj je tvojemu otroku, zakaj joka, se zmrduje, karkoli pač. Ena taka fajn vez, zaupanje, da bo mami zrihtala vse njegove potrebe. To je ena od unih reči, ki jih je težko opisat - kot zakaj je ljubezen fajn -pač fajn občutek dodatne povezanosti je.
|
|
|
|