|
RE: Ne vem več, kako naprej 24.10.2011 9:28:56
|
|
|
|
ronja
|
Glede na to, da varstvo ni problem in si otroka vpisala v vrtec verjetno predvsem zaradi "socializacije", zadeva res nima veliko smisla, če otrok tam trpi in se ne vključi, torej tudi ne socializira ravno na nek prijazen način... Lahko ga izpišeš in poizkusiš drugo leto še 1x, lahko pa najprej poizkusite kompromis: da je v vrtcu recimo samo 3-4 dni na teden in da je samo od zajtrka do kosila, potem pa prideta ponj babi in dedi (če sem prav razumela, sta ga onadva pazila). To bi mu bilo mogoče lažje, mogoče je za poizkusit - pa seveda da se prej zmeniš z nijm: da si videla, da mu je zelo hudo, da ste se pogovarjali, kako mu pomagat in če se strinja s tem predlogom. Je pa tudi nekaj res: otroci čutijo, kdaj bi "lahko bili" doma in kdaj res ni pardona - tudi mi smo takrat drugačni, bolj odločni in hočemo stvari speljat hitreje, ker se nam mudi v službo, otroci pa vejo, da doma ni nikogar, ki bi jih lahko imel. To sem videla lani in letos, potem ko smo se vrnili iz morja in sta šli septembra punci nazaj v vrtec. Obakrat sta bili prej 2 meseca doma čez poletje in šli nazaj septembra. Lejla je tudi obakrat šla lepo v vrtec, samo ona res ne komplicira za nič, razen za pospravit igrače , težko jo vržeš iz tira, njej je vrtec čisto ok. Ronji tudi, ampak je seveda rajši doma in kadarkoli jo bom vprašala, če ji pač lahko dam izbiro, bo rekla, da bi bila doma (do zdaj se je zgodilo točno 1x, da je izbrala, da bi šla v vrtec (to je bilo letos! ) in sem bila fuuuuuuuul vesela in povedala vsem vzg. ). Ampak: lani sem morala it jaz v službo in seveda ni bilo pardona - v vrtec in službo je treba in pika. IN sta šli, brez kakih hudih traum. Je sicer prvih nekajkrat malo pojokala, ampak ne kaj fejst in se me je včasih držala, ampak ne kot klop in se jo je dalo prepričat. Letos sem bila septembra na bolniški in je mala to vedela, zato se je bolj upirala. Sama sem mislila, da ima krizo, ker je menjala skupino in sem jo zato še malo bolj pocortala in je nisem hotela preveč silit, ker se mi je smilila. Ampak ne vem, če sem ji s tem olajšala zadevo. Ker ko sem ji razložila, da čeprav sem večino časa sicer doma, moram vmes vsak dan v bolnico in da ne more bit z menoj, da pač mora v vrtec in bila bolj odločna pri tem (krajše poslavljanje, manj mazenja prej), je bilo dejansko boljše. Res pa je, da ona ni imela ne na začetku sept. ne kasneje problemov v vrtcu, samo poslavljanje je bilo nekoliko traumatično, sicer se je normalno vključila in se lepo razumela in igrala z ostailmi, pa tudi doma je ibla normalna. Tako da ji ni bilo ravno hudega;), samo jaz sem morala to doumet . Sem se sama sebi zdela največji kreten, da tega nisem že prej pogruntala in da je otrok v bistvu trpel zato, ker sem sama imela slabo vest, da jo tlačim v vrtec, če pa sem jaz doma... Ko sem enkrat opravila s tem in videla, da res ni šanse, da bi jo mela doma in ji to tudi povedala, je bilo pa ok. Pa še nekaj je, vsaj pri Ronji, pa tudi pri Lejli se kaže, samo v veliko manjši obliki: kadar se ne počutita dobro, da sta na meji, predno zbolita (ko še ni nobenih drugih znakov, samo da sta malo bolj tečni - vročino jima kar redno meriva - torej da ni ne vročine, ne kašlja, mogoče kaj smrkajo,...) takrat se tudi navadno upreta - in potem zbolita. Mogoče je mali tudi kaj pobral tam in se ne počuti tako dobro - sploh stres precej zamaje organizem (sem videla letos: v Lejlini skupini, ki v 2 letih ni bila kaj prida bolana - mislim kot cela skupina, Lejla se vse od Ronje naleze, ampak njena skupina v vrtcu je pa relativno ful zdrava) so letos VSI (razen 2) zboleli v roku 14ih dni - ker je zbolela pom. vzg., njihova vzg. se je pa itak zamenjala že ačetek sept. (ampak takrat je bilo še vse ok, dokler ni zbolela pom. vzg. - res so jim pa menjavali pom. vzg. vsake par dni, non stop neke študentke in ena je bila res milo rečeno čudna...) - no, VSI so zboleli malo potem, ko je ona zbolela, skoraj vsi so bili baje nemogoči, tako v vrtcu kot doma, večina se jih je začela upirat, itd... pa so sicer vsi navajeni vrtca in ni bilo prvi mesec nobenih večjih problemov. Tako da stres vsekakor precej naredi. Lejli sicer ni bilo hudega, ker je večino tega bila doma, saj je zbolela med prvimi in ostala doma še potem, ko se je od nje nalezla Ronja, tako da je večino tega preskočila, ampak so pa jamrali vsi starši in vzg. na sestanku in tudi sicer kadarkoli sem koga srečala... Će ti uspe ugotovit, kaj je njemu ta stresni faktor (ali je to samo to, da ni doma ali je kaj bolj konkretnega), bi se ga mogoče dalo zmanjšat in bi bilo lažje. Upam, da ti vse to kaj pomaga in da bo mali kmalu sprejel vrtec za svojega, če boste še vztrajali z njim. Zdi pa se mi, da je nam, ki nimamo drugega varstva po svoje lažje, saj vemo, da druge ni - in potem ne tuhtamo, kaj pa če bi... in otrok ne tuhta z nami. Priznam, da če bi bila na tvojem mestu, ne vem, kako dolgo bi še vztrajala... Probaj mogoče še kompromis, če ga ne bi rada še izpisala, če pa tudi to ne bo nič boljše, potem pa ne vem če se splača ga matrat, da se vsak dan joka in tuli...
_____________________________
http://vecna-optimistka.blogspot.com/
|
|
|