mojcaziga
|
IZVIRNO SPOROČILO: nejcko
IZVIRNO SPOROČILO: mojcaziga
IZVIRNO SPOROČILO: nejcko
No, kot sem že napisala, sem takoj to omenila pediatrinji, kako me je odpikala, sem tudi že napisala.
Potem mi je pa enkrat mami dala za prebrati en članek o nemirnih otrocih in mislim, da sem takrat prvič zasledila izraz HA. Ker se je članek nanašal na mlajše otroke in s tem tudi predvsem na njihovo telesno aktivnost, trmo, neposlušnost, sem takoj pomislila, da bi znalo biti to to. Zakaj? Zato, ker res nisem bila buci buci starš, ves vzhičen nad lastnim otrokom, nad tem božjim darom, prestolonaslednikom ... Nisem ga razvajala, nisem mu vsega pustila. Če zdaj gledam nazaj, sem nad njim zganjala pravi teror s svojo doslednostjo in nepopustljivostjo, ko sem ga skušala strpati v klišejske okvirje, kakšen mora biti otrok Otrok mora ubogati vsaj na tretjo besedo ... moj ni. Ne prvič ne drugič ne stotič. Za eno in isto stvar (npr. ne meči daljinca po tleh). Pa četrtič povzdignila glas ... pa sem mu skušala preusmeriti pozornost ... pa sem ga fizično odstranila ... pa spet ene 4x glasno in jasno povedala ... grdo gledala, žugala s prstom - daljinec je spet letel po tleh, pa sem zavpila ... pa sem zakričala ... in ja, tudi usekala po prstih (zdaj me pa križajte) ... dalinjec je bil spet na tleh. In jutri tudi - pa ponovi vajo - pa pojutrišnjem tudi - pa smo spet ponovili vajo in td. itd. itd.
Pa sem mu rekla, ne dotikaj se pečice, on konstantno okoli pečice. Pa sem mu spet ponovila, da se bo opekel. nič. On se muva okoli ... ko ni 10x pomagalo, sem mu prstek narahlo pritisnila ob pečico, da bi videl, da res peče ... roko je takoj umaknil, debelo gledal ... nato pa ... oh, ja ... se z obema dlanema naslonil na pečico - nekako tako so klavrno propadli vsi naši vzgojni ukrepi. 
Jaz te križala ne bom.
Bi me pa kaka urška ali pa pelin, če bi jaz napisala, da sem kakega ADHDejčka po prstih. Sploh ne upam pomisliti česa bi potem obtožili.
No, ampak po teh tvojih klavrnih vzgojnih ukrepih, me pa resno zanima, kako pa potem od učiteljev pričakujete, da bodo vzpostavili red v razredu. Namreč, večkrat je bilo napisano, da je za razmere v našem razredu kriva ali učiteljica ali pa mi, nestrpni ostali starši. Kako naj bo učiteljica uspešna, če niste niti starši sami, pa imate pred seboj enega, dva, največ tri otroke. V razredu jih je 25.
lp
Jaz sem šolnik, si pozabila  torej od učiteljev pričakujem toliko, kolikor menim, da lahko dajo.
A sem že povedala, da sem 2x blagoslovljena Sem, a ne.
Meni je pač lažje, ker imam vpogled v ta problem z obeh starni. Mnogo mnogo lažje. Mnogo lažje sprejemam talke učence, a hkrati razumem tudi jezo in frustracije kolegov, ker to sama doživljam na lastni koži doma.
Mene je predvsem poklicna izkušnja pripeljala do tega, da sem pri lastnem otroku pristala na zdravila, čeprav sem tudi sama do zadnjega trdila, da tablet pa nikoli. Pa ne toliko zaradi stika z učenci z ADHD, kot zaradi vseh komentarjev, ki sem jih slišala tako od sodelavcev kot od ostalih učencev in staršev.
Kaj lahko stori učitelj - spopada se z ADHD učencem. Bolj, ko motnjo pozna, lažje mu je, lažje se takemu učencu približa in dela z njim, s tem pa tudi lažje vzpostavi kolikor toliko normalne pogoje dela v razredu.. Manj je osveščen na tem področju, več konfliktov bo imel z samim ADHD učencem in večjo štalo v razredu.
V prvi vrsti mora učitelj vedeti in verjeti (poudarek je na verjeti!!!), da je ADHD res motnja. Ko bo enkrat razumel delovanje ADHD otroka, se bo lažje ozrl tudi po drugih učencih v razredu. Pa kaj, če ADHD otrok med tvojo razlago cefra radirko Pa kaj, če jo vrže v zrak, potem se pa pet drugih učencev reži.
Osveščen učitelj bo ADHD učencu rekel, da njegovo ravnanje ni primerno v šoli in naj s tem preneha, vsem ostalim petim režočim se učencem pa bo položil na srce, da bolj ko se režijo, slabše bo. Slabše za njih, ker se režijo in s tem motijo pouk - ena leteča radirka pouka ne moti toliko kot režanje ostalih petih ali več otrok, kajne.
Imate svoje glave - uporabljajte jih!
V kolikor ADHD učenec s svojim početjem ne bo prenehal, sledijo ukrepi po vzgojnem načrtu, ki ga mora imeti vsaka šola (vzgojni načrt pa med drugim "sestavijo" tudi straši!!!).
V kolikor se en učenec ne bo nehal režati, takisto sledi ukrep po vzgojnem načrtu.
Najpomembnejše je, da da učitelj tudi ostalim učencem vedeti, da so soodgovorni za situacijo v razredu. Da je tisti, ki drži lopovu vrečo, prav tako kriv, kot lopov sam. Da je tisti, ki nagovori lopova k tatvini, prav tako kriv.
Vsi krivi, vsi enakorpevni, vsi nedolžni ... tukaj ni mej. Ker je vsak odgovoren zgolj in samo zase, učitelj pa za vse, torej jih mora tudi enakopravno obravnavati.
Torej bolj ko bo učitelj razumen (in ne samo podučen o določeni motnji), bolj ko bo znal na situacijo gledati z razumom in ne samo z neko večno skepso, kaj pa če je ta mulc samo razvajen, lažje bo tako njemu kot celemu razredu. Vzgojiti mora namreč VSE otroke.
Ja, ogromno je odvisno od učitelja. Ogromno. Ogromno je odvisno tudi od amega sistema šole - bolj strog vzgojni načrt bo imela (za VSE učence), lažje bo učitelju, ker bo imel več možnosti ukrepanja, imel bo zakonsko "krit hrbet" za doleočene ukrepe itd. In ogromno je odvisno od staršev ostalih otrok - da jih naučijo: ne diraj lava, dok spava ali po domače, ne provociraj potencialnega razgrajača in razmišljaj s svojo glavo!
Ker verjemi, če bodo ostali učenci videli, da se lahko za vsak drek sklicujejo na ADHD sošolca, ker bo itak in v vsakem pogledu vedno on in samo on osatl kriv, boto to izkoriščali sto na uro. Ker povej, koliko realno poznaš otrok, ki jim je na prvem mestu v življnju znanje in šola, in koliko, ki jim je najprej igra, zabava in štos.
In ko enkrat v očeh učitelja (in staršev) ne bodo več imeli dežurnega krivca, bo tudi razred začel funkcionirati kot celota popolnoma drugače. Seveda bodo še izbruhi, ampak verjemi, zanemarljivo redki. Pravzaprav za popestritev
Hvala za tole poglobljeno razlago 
Sicer je v tem času debata šla naprej, ampak imam vseeno še eno vprašanje.
Kot sem že napisala, imam večkrat v varstvu ali na počitnicah enega ADHDejčka z odločbo, če je to pomembno . Ker z njim ne delam v rokavicah, me je ena, ne vem več katera, obtožila, da sem razvrednotila odločbo in njegovo stanje, da mu delam nepopravljivo škodo in da sem na sploh netolerantna in nestrpna in ne vem kaj še vse poleg. Ne delam pa nič drugače kot njegova mama oziroma vse le z njenim odobravanjem.
Torej, mu delam kapitalno škodo, ker se do njega obnašam kot do normalnega otroka?
Naj sicer povem, da zame ni otroka s PP, razen resnično tistih ekstremnih. Zakaj? Vsak ima svoje finte in posebnosti. Tako kot svojemu 1000x ponavljam že zadnji 6 let naj poje obrok, naj naredi to in ono, tako tudi temu ADHDejčku povem 1000x stvari. Kvečjemu imam občutek, da je z nami bolj odprt in sproščen, ker odnos do njega ni nič drugačen kot do našega fanta. Pri meni še tudi ni imel nobenega izpada. Lahko mu sicer na dolgi rok škodujem, ker ne delava na strategijah, kako izpade preprečiti ali kako bi to sploh imenovala, ampak tega preprosto ne potrebjeva, saj je pri nas manj agresiven ravno zaradi občutka normalnosti. Povsod drugje ga ali izločijo iz družbe ali pa gledajo pomilovalno, kar v njem povzroči agresijo, ne fizično sicer (razen do sebe in stene), ampak ima pa določene izpade.
Saj pride dan, ko je siten kot muha, ampak sem tudi jaz in tudi naš tamali. In takrat je pač določeno stvar potrebno povedati 1350x. Je pa res, da se je z njim potrebno več vodeno ukvarjati. medtem ko lahko našega pustim komot v sobi in se zaigra sam oziroma zdaj, ko so ocene, se pač uči, z onim fantom ni tako. In takrat prevladujejo družabne igre, veliko takih kratkih, dolgi sprehodi in norenje po lužah ali snegu ali pa zdaj grabljenje listja na kup.
Ampak tega resnično ne jemljem kot PP. Tudi moj tamali je takoj po prihodu iz porodnišnice spal 4 + 2 uri ponoči, vmes ura pavze in max. 1 uro čez dan. Tega ni pisalo v nobeni knjigi, nobena kolegica ni imela tako napornega otroka, ampak to sem sprejela kot njegovo lastnost. Jaz imam tudi zaradi svoje bolezni en kup omejitev, pa upam, ad moji bližnji tega ne jemljejo kot PP. Nečesa pač ne zmorem, zato pa zmorem vse in še več na drugih področjih.
Enkrat sem se pogovarjala s sosedo, predavateljico Vuk Godina, sicer je to enkrat izjavila tudi v enem intervjuju. Ima namreč hčerko, zdaj že odraslo, s cerebralno paralizo. Nikoli je ni vpisala v nobeno društvo za to motnjo, tudi hodila je v normalno šolo (takrat so še bile šole s posebnih programom) in tudi na splošno se je družila z "normalnimi" otroci. Zakaj? Ker je ni dojemala kot posebnega otroka, ker je verjela, da lahko doseže vse, kar lahko drugi, seveda z določenimi omejitvami (recimo ŠVZ ali pa gibanje po šoli med odmori), kar je kompenzirala z uspehi pri drugih predmetih.
Moram reči, da se v določenih točkah z njo kar strinjam.
lp, mojca
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
