ronja
|
Sem očitno edina, ko otroka vedno vleče s sabo v trgovino.
Midva ju tudi. Res gremo v trgovino 1x na 14 dni, prav določen dan (j* ga, 10% se pri 4 članski požrešni familiji že precej pozna ), ampak tudi takrat ju nimava kam dat. Ja, lahko bi šel en sam, pa drugi pazil otroke doma. Ampak: prvič - če bi šel on, bi verjetno precej hitro pojedli, kar bi prinesel (valjda imam malo bolj pregled, kaj vse manjka, pa kaj vse bom kuhala, če večinoma kuham ali pa sem vsaj "idejni vodja", kot pravi temu lubi ); če bi šla jaz, ne bi mogla stvari odnest, ker pač ne smem dvigat toliko, kolikor mi pojemo. Pa še skup ne bi bili, mi smo pa radi skup, tudi že pred otroki sva vedno skup šla in je bil to en tak najin čas (kakor sovraživa šoping za obleke, nama je za živila (če sva sama) lahko prav luštno - z otroki je pa malo bolj "zabavno" . Torej greva oba in seveda malidve z nama, itak.
Tavelika je imela 1x sceno, ko je bila slabi 2 leti stara, če se ne motim - na srečo jo je naredila njemu, ne meni . Njega te zadeve ne ganejo prav dosti, kako folk gleda itd... tako da mu ni bilo nič kaj zelo neprijetno - ne da bi užival, valjda ne, ampak tudi se ni nič sekiral. Je bilo pa zelo očitno, kako se hitro otroci naučijo (razvadijo) - pred tem sta z babi šli parkrat skup v trgovino in seveda je vsakič dobila kinder jajček, pa še kaj drugega... In valjda je mislila, da bo zdaj vedno tako - pri vseh. Pa je probala še pri lubiju. On ledenega srca, ki ga ne ganejo taki in drugačni pogledi, da to pa ne, pa je bil kreš .
No, naslednjič je probala še pri meni, ampak se ji je že lepo dalo dopovedat. Sva se zmenili, da bova rajši kupili smetano in naredili torto doma - kar sva jo res (je bila pa nekje v planu itak, hehe).
Tamala še ni zatežila, vsaj ne da bi se jaz spomnila, res pa je, da je ona od malega navajena, da pač včasih dobita, včasih pa ne, navadno pa prej poveva, kaj si lahko izbereta - v naši lokalni štacunci, kamor gremo bolj redko, je to samo kruhek ali jogurt ali kako sadje ali kaj takega, v tavelikem si pa včasih lahko zbereta tudi kako sladkarijo(/kako drugo malenkost - vsakič pa ne, ker nočeva, da je to obveza, ker se nam včasih mudi in ker bi se tega tudi precej nabralo (živimo bolj na malem, punci pa sta hrčka - le po kom mata to??? ). Skratka - male ni nihče navajal na to, da bi bilo treba vsakič nekaj vzet in tako se ji to očitno ne zdi problematično.
Zadnjič smo šle v našo malo štacunco po kruh in mleko (kruhek si vedno lahko sami izbereta) in sta si punci še pred trgovino zaželeli sladoled - ni bilo ravno toplo, pa tudi ravnokar sta končno spet zdravi in nisem bila najbolj navdušena nad to idejo, čeprav na splošno nisem proti sladoledu pozimi. Pa smo se zmenile, da če bo brr sladoled, ki ga imata zelo radi, vzamemo eno škatlo za domov in ga dobita doma, če ga ne bo, pa nič. Ga ni bilo in ni bilo nobenih problemov.
Pa ko smo prišli iz morja, je bilo ludo. Tam je ena mala nikakva štacuna na celem otoku in not ni kaj prida in nismo velikokrat tja hodili. In ko sta prišli po mesecu in pol "nepotrošnje" v trgovino, se jima je čisto strgalo - vse bi imeli. Na srečo pa se data lepo prepričakt, ko jima poveva, da ne. Pač pospravita nazaj. Vse lahko pogledata, vendar morata vse pospravit.
Bolj imam problem s tem, ker v trgovini DOGAJA in zganjata "lumparije".
Poooodpis!!! Ronja je imela enkrat obdobje, ko je VES ČAS (vsaj nama se je tako zdelo) premetavala tablice s cenami! Čim sva jo dala na tla (da ni bila v vozičku - in to ni dolgo zdržala), so jo te zadeve totalno fascinirale in jih nikakor ni mogla pustit na miru - bila je pa cca leto pa pol stara, je trajalo kar nekaj časa - kaka 2 meseca ziher, če ne še več (nama se je zdelo, da se vleče že leta ). Midva pa potem seveda iskala, kje je kaka cena bila, postavljala nazaj razne listke, da je nekje akcija... še nikoli nisem bila tako poučena o akcijah, kot takrat . Očitno sem nepoboljšljiv primer, vseeno sva kupovala isto, kot sicer .
Tamala nama je pa enkrat odlutala - to je bilo pa sploh grozno! Lubiju sem pokazala dva kozarca in ga vprašala za mnenje, ker se na ene stvari bolj spozna, on je pogledal nalepko, v tem pa je mala izginila - ni bilo pol minute vse skup, sva jo pa iskala ko utrgana - še zdaj nama ni jasno, kako ji je ratalo odlutat med tem. Mala je in je hitro ne vidiš čez police... No, saj sva jo kmalu našla, ampak meni je pa takrat srce padlo v hlače.
_____________________________
http://vecna-optimistka.blogspot.com/
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
zato pa mu raje kupim kako sadje za glodat, da je vsaj 10sekund pri miru. 
Zadnji primer scene je bil v pondeljek, ko smo šli vsi trije v trgovino. In se je puntala in težila. Da ne bo sedela v vozičku, da ne bo hodila, da hoče kinder jajčke, da hoče čokolado. Skratka zgledali smo obupno. 
. Potem je isto poskusila še pri očiju, jo je odnesel ven, tretjič ni več poskusila, se je očitno naučila. Ima pa navado drgnit, težit nneprestano, da bi to, ono, drugo tretje in to čeprav ve, da ne bo dobila ničesar. Ampak zgleda da ne more iz svoje kože, za vsako stvar mora vprašat, če se bo slučajno mami premislila. Do sedaj se še nisem, tako da je zelo vztrajna. In ker neprestanega drgnenja ne prenašam dobro, se že pred trgovino dogovorimo, kaj bomo kupili in česa ne. Ponavadi to pomeni, da dobita vsaka svoj sok, če sta lačni še žemljo in eno čokolado, nalepke princeske, liziko ali kako malenkost. In se dogovorjenega držita.
