|
Anonimen -> Strah pred prijateljstvom (22.8.2005 23:06:15)
|
Nekoč, davno nazaj, sem imela tudi jaz tako obdobje...
Namesto ob mami in očetu sem odraščala ob ostarelih starih starših, ki so sicer zgledno skrbeli zame, vendar me niso dohajali. Bila sem edinka. V najzgodnejšem otroštvu sem se navadila igrati z dedkom, saj me niso nikamor pustili, ker so se bali zame. Ko je dedek hudo zbolel, se je morala babica ukvarjati samo še z njim, zame pa kar na lepem ni bilo več časa. Mama ga še naprej ni imela. Na nek način sem bila postavljena med vse vrstnike v moji okolici in med njimi se nisem znašla. Pred dedkom se mi nikoli ni bilo treba zaradi ničesar zagovarjati, v družbi pa sem se morala. Bila sem majhna in suhcena in to je bil prvi vzrok, zaradi česar so me zafrkavali. In prvi razlog, zakaj sem se začela od njih odmikati. Kot edinka nisem bila navajena česarkoli deliti s komerkoli, v družbi pa je bilo to skorajda potrebno. In tudi to mi ni šlo najbolje od rok. Potem, ko je dedek umrl, jaz pa sem bila nekje na sredini osnovne šole, je babica potrebovala vso možno tolažbo, saj sta bila skupaj več kakor 50 let. In namesto, da bi šla na igrišče, sem ostala doma. Pri njej. Zunanji svet, razen šole, sem odklopila, pa tudi v šolo sem šla z muko. Tudi tam so me zafrkavali, da sem za njih pregrda, preneumna in še marsikaj. Ker sem bila vedno bolj fantovski tip, torej ker se nisem igrala s punčkami in maminimi šminkami, se dekleta niso hotela družiti z mano, fantje me pa tudi niso sprejeli medse, ker jim je bilo nerodno družiti se s punco. In sem bila na nek način sama. Hvala Bogu za veliko domišljije, ki jo imam. Doma, v svoji sobi, sem si ustvarila svoj svet, v katerem sem bila popolnoma zadovoljna in v katerem nisem nikogar pogrešala. Tudi potem ne, ko je umrla babica in sem pri 14-ih letih ostala takorekoč sama. Tudi v srednji šoli ni bilo dosti bolje, sploh pa, ker so bile moje vrednote drugačne od tistih, ki so imele sošolke. Make up in obleke mi niso bile na prvem mestu, cigareti in fantje tudi ne, pa tudi piflarka nisem bila.In zato spet nisem bila "njihova".
Pri 16-ih sem pustila šolo in takrat se je zgodil preobrat. Bila sem stanovanjsko in finančno samostojna, kar ni bil nihče od tistih, ki sem jih poznala. Določena stvar mi je dvignila samozavest, ki je do takrat očitno nisem imela dovolj, da bi se družbi postavila po robu. Kar na lepem je bilo vse drugače - povsod so me vabili zraven, punce so se bale za svoje fante, jaz pa nisem niti najbolje razumela, zakaj. OK, takrat sem naredila tudi usodno napako - poročila sem se pri 18-ih. Ampak ko danes gledam na to, mi je bila presneto dobra šola. Šele v zakonu, kjer sem bila v bistvu sama, sem ugotovila, kdo sem in kaj sem. In ko sem to ugotovila, sem zapustila zdaj že bivšega moža. Danes se z družbo ne obremenjujem več. Lahko rečem, da tiste ene in edine najboljše prijateljice tudi jaz nimam, vendar si niti ne mislim, da bi jo morala imeti, ker imam malo morje kolegic, s katerimi se družim. Ne obremenjujem se z videzom, ker vem, da ni pomembno pol kg make-upa na obrazu, da dobro izgledam. Če naletim na človeka, v čigar družbi se ne morem sprostiti, se ne sprašujem več, kaj je narobe z mano, ampak vem, da med nama pač ni kemije, ki bi jo potrebovala za prijateljstvo, in sem jaz tista, ki se prva odmaknem. Sodelavka mi je dala dober nasvet - če lahko drugi brez tebe, lahko tudi ti brez njih. In ker sem zaradi izkušenj iz preteklosti sama sebi še vedno dovolj, ker ne potrebujem potrditve drugih, da vem, kdo sem in kaj sem, se ne obremenjujem več. Velikokrat sem rada sama, nikdar pa nisem osamljena.
Tako, da, Punčica - poglej sama vase in ugotovi, kdo si in česa si želiš. Šele potem boš lahko vedela, kako naprej. Nobena stvar pa se ne zgodi na silo - vse pride samo od sebe. Večinoma šele takrat, ko nehaš iskati...
|
|
|
|