|
MalaČebelica -> RE: Marčevke 2009 (3.5.2012 10:15:50)
|
IZVIRNO SPOROČILO: Tulipan12
[sm=smiley36.gif][sm=smiley36.gif][sm=smiley36.gif] Hvala MČ, res sem imela končno nekaj za prebrat!
Dobra zgodba! V drugo je res luksuz, ne? Škoda da telo ni tak naravnano, da bi bilo že v prvo tak, bi se v drugo manj bale (vsaj jaz, ki me v prvo ni bilo čisto nič strah in je bilo porazno, v drugo sem se tresla od strahu in je bilo super duper). Kot praviš, po porodu kot rožica, bi lahko visoke pete obula in šla ven![sm=jezicek.gif]
To da te pa niso resno jemali, pa je bilo tudi pri meni, ko sem imela že tiščalnike, so mi govorili, da sem bila pred 10min odprta samo 6 cm in da ni šans, da moram že rodit... Luka pa je imel glavo že skoraj zunaj[sm=zmeden.gif]! Škoda da jim dolgoletna praksa še ne narekuje, da bi drugorodkam lahko malo bolj zaupali in jim prisluhnili. Za prvič mi je jasno, da če še nisi rodila, tak ne veš kaj se dogaja, za drugič pa se mi zdi, da sem točno vedela, kaj sledi.
Glavno da so zdravi in smo se poslovile od P (no vsaj za nekaj let[sm=jezicek.gif]), ker vem, da si ti želiš še kakega.[sm=bravo.gif]
Čuj, kaj pa oni občutek, ko rodiš, ko ga dobiš v naročje??? Meni je bilo to full fascinantno, ker pri Lii sem komaj čakala, da se bolečina konča, pri Luki pa, da ga končno spoznam![sm=9nebesa.gif] Škoda, da sem bila zaradi take slabe izkušnje pri Lii opeharjena za tisti občutek, ki ti ga da ćudež rojstva!
Ja res je razlika prvič in drugič. Čeprav meni tudi prvič ni bilo neke panike rodit. In se mi zdi, da je skoraj bilo bolj na izi, ker popadki ravno tak niso bili neki močni pa še vmes sem počivala lahko. Tukaj pa je šlo na taki šus, da tisto zadnjo uro sploh nisem mogla več slediti. Ampak čez babice in zdravnico v porodni pa nimam ene slabe besede za reči. Ful se mi zdi, da so dobro odreagirali in so mi ble ful v pomoč. Prvič je bila samo ena babica cel čas zraven in tudi pri iztisu in je blo kul. Tukaj pa, ker je blo malo panike vmes zaradi mekonijske plodovnice in ne preveč blestečega CTG-ja, so bile pa tri babice pa vmes še zdravnica in se mi je zdelo, da ful dobro sodelujejo in da vejo točno kdaj kaj reči - kdaj pritiskat, kak pritiskat itd. in sem imela ful dober občutek cel čas, ker tukaj je pač bilo zelo pomembno, da ga čim prej ven spravimo in ne bi bilo fajn zamuditi kakšen popadek pri iztisu... Kar se pa tiče občutkov po porodu pa je tudi neprimerljivo. Koliko se mi je Benjamin smilil, ko je bil še v trebuhu, ker nisem imela časa za trebuh toliko, kot prvič, se mi zdaj bolj Klara smili, ko se spomnim, kak sem se pri njej za vsako pikico sekirala, tu se mi pa zdi, da še samo uživam [sm=smiley1.gif][sm=smiley1.gif][sm=smiley1.gif][sm=smiley1.gif] No razen tiste zlatenice - takrat sem se zasekirala pa še dojenje nama ni šlo tam v oni intenzivni, ker je samo spal na joški in še oni hormoni po porodu [sm=zmeden.gif][sm=zmeden.gif][sm=zmeden.gif][sm=zmeden.gif] In se mi tudi Benjamin zdi dosti bolj miren in priden otrok, čeprav saj Klara je tudi bila pridna, ampak se mi zdi, da sem ji jaz z mojo sekirancijo povzročala nepotreben stres, ki ga zdaj ni.... Taaaaak se mi zdi škoda, da bi blo to zadnjič, tak da si še vedno želim še enega [sm=smiley1.gif][sm=smiley1.gif][sm=smiley1.gif][sm=smiley1.gif][sm=smiley1.gif][sm=smiley1.gif][sm=smiley1.gif]
|
|
|
|