|
Micy -> RE: dve generaciji pod isto streho (11.10.2011 13:55:21)
|
IZVIRNO SPOROČILO: Nika v službi
IZVIRNO SPOROČILO: lenika83
Mogoče sem jaz malo čudna, ampak meni se zdi čisto normalno, da če z nekom živiš skupaj, da imaš neke stvari tudi skupne (npr. žar na vrtu, pa piknike in podobno). Mi živimo skupaj z mojimi in se v povprečju super razumemo. Normalno, da kdaj koga kaj moti, ampak to so take malenkosti, da je škoda čas porabljati za njih. Imamo pa sicer vsak svojo kuhinjo, ampak kosila jemo skupaj, ker ata prihaja zgodaj iz službe in skuha za vse. Mi je smešno, da bi oni ob treh lepo papcali, mi bi pa takrat prišli iz službe in bi lačni še kakšno uro pacali po kuhinji. Večerje in zajtrke oz. razne prigrizke, pa jemo vsak zase, oziroma mi večkrat njiju "povabimo" k nam jest. Vrt oziroma dvorišče imamo pa skupno in eno teraso z mizo in žarom. Se mi pa zdi nekaj povsem normalnega, da prideta zraven kaj pojest, če imamo mi piknik, itak se z vsemi poznata in rada kaj počvekata. Pa tudi kadar ima kateri obiske in kuha kavo vedno druge vpraša, če pridejo na kavo. Je pa tudi res, da moja starša zelo malo časa preživita doma, mi pa tudi in se včasih vidimo samo za kosilo in tik pred spanjem. Pa nikoli nismo imeli nekih hudih debat o tem kako bomo funkcionirali, živimo pač in se sproti zmenimo, če je kaj treba. Če pa kdaj kam gremo tako da ne pridemo za kosilo domov, pa to tudi povemo in nas nobeden ne čaka in tudi ni nobeden užaljen zaradi tega.
Sem pa trdno prepričana, da bi šla na svoje, če bi si noro želela imeti vse svoje. Če že itak vlagam v to stanovanje, bi potem s tem denarjem komot nekaj časa plačevala najmenino v enem stanovanju in bi bilo vse moje. Problem rešen...
Pri nas funkcioniramo zelo podobno; moj oče kuha za vse, sicer sta oba moja starša že nekaj let upokojena. In sta nama čuvala ta malo do 2. leta, potem sta jo vozila v vrtec in iz njega, pa zdaj jo vozita v šolo in iz nje. Pomagata nam pri pranju, likanju, delimo si večino stvari, skupaj hodimo na prvomajska potepanja po tujini (ta naša popotovanja, kamor vzamemo tudi moževa starša, so pravzaprav že kar legendarna in se imamo super), moja starša našo madam vzameta tudi na počitnice na morju, na izlete, jo počuvata, ko si midva omisliva krajši oddih (do 1 tedna), skrbita za nas vse, ko nas ni doma, ko je otrok bolan. Po drugi strani pa sva midva v oporu njim, ko potrebujeta kaj glede zdravstva, nakupov, občasno (ampak res redko) pomoč na vrtu (ki ga onadva tako rada obdelujeta, midva pa sploh ne - in to čisto spoštujeta). Ma skratka mi ful dobro funkcioniramo in si želimo, da bi tako ostalo še dolgo, dolgo. Tudi njuna vnukinja dobi s tem ogromno in onadva isto.
Ajsku lahko povem, da pri nas v bistvu ne delamo velikih razlik med mojimi starši in med moževimi, torej med mojim tastom in taščo. Se odlično razumemo, pogosto vidimo, prirejamo družinske piknike, občasno skupne počitnice ali popotovanja. Oba prihajava iz družin, kjer je sobivanje generacij nekaj normalnega. Lahko bi šla nekam na svoje, ampak nama ni v najmanjšem interesu, dokler so tu starši. Zakaj le? Ogromno odtehta njuna pomoč in ogromno pomenimo mi v njunem življenju. Že ko kam sami oddidemo, mami reče, da je bila hiša prav prazna in tak mir, da je skrajni čas, da smo nazaj.
Se pa med tednom malo vidimo zaradi najinih delavnikov, tudi preko vikenda si plane čisto po svoje oblikujemo, mi gremo po svoje, oni po svoje. Se pa obveščamo za lažjo koordinacijo. Npr. v nedeljo nas ne bo, oznanimo, to pomeni, da če bosta doma in sta planirala nedeljsko kosilo, pomeni, da ni treba računat na nas. In obratno - onadva sta zelo mobilna, hodita naokrog, na kavice, izlete, obiske sorodnikov, gresta sama na dopust, skratka sta zelo aktivna upokojenca. Ko smo skupaj, nam je fajn, ko nismo, pač nismo in ni nobene zamere.
Tudi pri nas je podobno, samo da jaz živim s taščo in tastom in še z njegovo sestro, ki ima v mansardi svoje stanovanje. Mi pa imamo svojo kuhinjo in dnevno sobo v čisto spodnjem štuku, tast in tašča pa sta na sredini, kjer imamo tudi mi spalne prostore, kopalnico imamo skupno. Pa vam povem, da tako živim že 8 leto in se imamo super.
Smo iskreni en do drugega, in tast in tašča sta zlata človeka, če kaj ni uredu se kaj hitro zmenimo že sproti brez trme in muljenja. Se pač prilagajamo en drugemu.
Prekratko je življenje, da bi se kregali za brez veze.
In meni osebno je kreg zaradi vrta in vrtne ute brezvezno.
No je pa res da niso vse tašče zlate, tako kot moja.
NIKOLI res NIKOLI več pa nebi živela z svojima staršema, sploh ne z mamo. Smo si tok različni, da bi se prej pobili, kot pa skupaj živeli. To govorim sedaj, ko imam svojo družino in drugače gledam na stvari.
Ko sem šla od doma sem bila stara 18 let in od takrat živim z mojim možem in njegovo družino.
Seveda pa si tudi midva želiva imeti nekaj čisto svojega, najina želja je da bi imela hiško v kateri bo veliko smeha in zdravja. Taščo in tasta bom pa z veseljem gostila kadar bosta želela, brez kakršnega koli pomisleka.
Parcelo že imava, papirji se rihtajo, samo še gradbeno dovoljenje čakava. Hiško bova delala počasi, brez kreditov, saj nama tukaj nič ne manjka, pa še dobro se razumemo.
Vsak ima svojo izkušnjo mar ne??
Pa lep dan še naprej
|
|
|
|