ronja
|
Pri nas je že bilo skoraj vedno tako, da sem bila pri tem opravilu ponavadi solist, ker je pač mož moral prej v službo...
Pri nas je tudi tako. Ampak mi ne pade na pamet vstajat prej kot je nujno treba - torej prej ko začnejo lest po meni . Potem ko enkrat vstanem, pa ne rabim kave, več mi pomeni 5 min spanja .
Podpis pod peteo. Mislim, da je včasih težko razumet, da tvojemu otroku paše nekaj drugega kot tebi - in misliš, da delaš nekaj za njegovo dobro, pa ni vedno tako. Moji punci bi takoj, ko vstaneta, jedli. Noben od naju ni tak, midva se morava najprej dobro zbudit. Še zdaj me oče vsakič, ko smo pri njemu, takoj ko prilezem iz postelje, "napade" z vprašanjem, kaj bom jedla... Čeprav mu vsakič razlagam, da takoj ko vstanem, ne morem jest in da rabim malo, da se sestavim. no, zdaj sem našla način, da se takoj zaprem v kopalnico in tam odmeditiram svoj čas in potem ko pridem ven, se lahko pogovarjam o zajtrku .
Mislim, da otroku ne privzgojimo neke navade, če ne poslušamo njegovih potreb - če silimo svoje, ker je to kao prav, bo to počel, dokler bo moral, potem pa če se bo le dalo, nehal. Zato je včasih smiselno premislit, kaj je res nujno, kaj je pa bolj kaprica, ker je pač nam tako všeč. Midva kot rečeno, ne bi jedla takoj, ko vstaneva. Malidve pa bi. In zato (med vikendom, počitnicami...) dobita za jest, ko vstaneta oz. zdaj ju počasi navajava, da tudi malo počakata, da se midva zrihtava prej. Ampak se mi zdi ok, da se prilagodimo, da pa ne siliva svojega načina, ker zanju ni nujno pravi. Zame pa njun ni. Na morju sta punci jedli dva zajtrka - enega sami in potem še enega z nama. Vendar smo na morju lahko tudi korigirali čas kosila - česar v vrtcu ne morejo...
Problem dveh zajtrkov, ki sta zelo blizu skupaj, je dostikrat tudi ta, da potem otrok zajtrka v vrtcu ne poje dosti oz. skoraj nič - in potem je pa res lačen do kosila... Vsaj tako sem razumela vzg. v vrtcu, ko so nas prosile, da povemo, če je otrok že jedel doma, da bojo vedele, zakaj kdaj kateri nič ne poje za zajtrk.
Torej, če sin plane po zajtrku, mu ga vsekakor daj - ampak če se pa z njim sili, bi pa verjetno rajši spal tačas in tebi bi bilo lažje, ker bi imela več časa in možu, ker mu ne bi bilo treba štimat. Še vedno ti pa ostanejo vse ostale točke - 4 letnik se res lahko že sam zrihta.
_____________________________
http://vecna-optimistka.blogspot.com/
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
sem si ponavadi zaradi ljubega miru nastavila uro vsaj pol ure prej...Potem sem pokofetkala v miru,pripravila za otroka čaj in kakšen piškot ali drugo pecivo, se uredila do konca (razen jakne in čevljev), ter šele nato zbudila otroka. Narazen sta dobri dve leti in je bilo v začetku z njima kar dosti dela...cunje za oba sem vedno pripravljala prejšnji večer, tako da se je ta večja pri dveh letih že lahko med tem časom ko sem previjala in preoblačila tamalega, pridno v večji meri že oblekla.Ko se maleg posadila v stolček k čaju in piškotkom, sem pokorigirala še ta večjo in jo napotila v kopalnico. Med tem časom ko sta otroka pojedla tale mini zajtrk, sem jaz velikokrat še stlačila kakšne cunje v stroj ali sušilec, vzela kakšno meso iz zmrzovalnika za popoldansko kosilo,zložila posodo iz pomivalca ali vanj...Skratka...v roku ene ure po tistem ko sta maladva prilezla iz mižal, smo bili ponavadi že v vrtcu. Seveda ni šlo vedno tako gladko..največkrat se je zaštrikalo, če smo šli zvečer prepozno spat, če smo ponoči bolj slabo spali, če smo slučajno zaspali in se je mudilo, ali pa če je bil doma tudi mož. Takrat je bila cela katastrofa. Cel že ustaljeni ritem nas treh se je takrat nehote postavil na glavo in nemalokrat smo šli slabe volje vsak v svoj konec...najhujše obdobje je bilo zame neko zimo, ko sta bila otroka v različnih vrteških enotah, sama pa sem delala v tretji. Že samo slačenje in oblačenje otrok tisto zimo in skakanje iz avta in v avto vsako jutro trikrat mi je požrlo nemalo živcev...včasih se mi je tako mudilo v službo, da sem kar nekajkrat pozabila vzeti iz strehe avta mojo torbico ( ko sem ven dvigovala tamalega sem jo odložila gor) in se čez mesto peljala z njo na vrhu. 
