ronja
|
Najprej svaka čast, da si lahko bila tako skulirana. Res si reagirala zelo razumevajoče in se zelo trudiš za to partnerstvo. To je super, ampak kot vidiš, ima lahko stranske posledice, ki pa niso tako fajn. Kadar so stvari zelo boleče, je dobro bit iskren. Vem, bila si iskrena in mu povedala, da te je zelo prizadel. Vendar povedat in pokazat ni isto. On očitno še ni dojel, kako zelo te to boli. In tu je problem. Verjamem, da te ne ruga nalašč. Verjamem, da se trudi, pa mu ne rata, ker nima dovoljšne motivacije. Ker ne ve, da te dejansko lahko izgubi in misli, da je s tem, ko reče, da se je itak odločil zate in torej daj mir, vse rešeno. Pa ni.
V takih primerih, ko drugi ne dojame razsežnosti posledic svojih dejanj, je dobro spustit na plano "d bič" v tebi. Sva ravno zadnjič imeli debato o tem z eno fajn punco. Ker dejansko je navadno problem prav v tem, da je en od partnerjev preveč razumevajoč, popustljiv, prijazen... ne popizdi, potem se pa nabere in ko mu je dovolj, spoka. Drugi pa nima pojma, "da je bilo že tako resno". Zato je boljše po pravici povedat, pokazat, dat ven, bit boleče iskren že malo prej, predno imaš poln kufer. Da ima drugi šanso še kaj rešit. Ker če ti zdaj to potrpežljivo še naprej prenašaš, se bo v tebi kopičila zamera in na koncu ga ne boš več imela rada. Takrat bo pa njemu žal in bi naredil vse, da te dobi nazaj, pa bo prepozno. Bi bilo škoda.
Se strinjam s pety, da mogoče ne bi bilo slabo, da gresta za nekaj časa narazen živet. Ne da se ločita, ampak da si data dihat. Da mu poveš, da ti ne moreš tako živet, ker ti je preveč boleče. Da ima lahko prijatelje in prijateljice, kakor si želi, ampak če hoče met njo za prijateljico, je pa tebi to preboleče za gledat, ker to ni klasičen prijateljski odnos, ampak čutita še nekaj drugega - navsezadnje z vsemi prijatelji verjetno ne čuti take nuje, da se sliši... Da ne gre zato, da mu ne bi zaupala, da ne bo spal z njo, ampak da te bolijo čustva, ki jih ima do nje. Da veš, da jih ne more na ukaz pozabit, vendar pa če sta v stiku, je to precej manj verjetno, da se bo zgodilo. In da bi bilo fajn, da je nekaj časa brez obeh, da lahko dela, kar mu paše in potem vidita, če si še želita bit skup. Tako te bo lahko začel pogrešat.
Mogoče sem lahko tako odreagirala, ker se med njima fizično ni nič zgodilo.
Tudi jaz spadam v tisto drugo kategorijo, ki bi ji bil en nori seks (ne z mano) veliko manj problematičen kot pa čustvena vpletenost. Ker bi mi bilo veliko huje, če bi se moral odločat med mano in še nekom kot pa če bi se mu enkrat zavrtelo v glavi in bi poslal možgane na pašo ter naredil traparijo. Tudi nočem, da bi si na smrti postelji očital, zakaj nečesa ni, pa kako bi bilo;).
Ampak ima oboje svoj point - to da se je zadrževal, je gotovo občudovanja vredno in pomeni, da mu je nekaj do tebe. Vseeno pa to ni ravno problem za zamahnit z roko in bit samo in zgolj razumevajoč ves čas, če se še kar vleče.
lahko sta za krizo v zakonu ali odnosu kriva oba, za prevaro pa NE. in kdor trdi drugače, ne ve kaj pomeni biti odgovoren za svoja dejanja v polni meri.
Tole je pa zelo dobro napisano in se popolnoma strinjam. Vendar sama gledam svet kot skupek vzrokov in posledic, zato če sem sama del vzroka, se štejem kot delno odgovorna za posledico, čeprav bi lahko bila tudi drugačna (ta del je seveda odgovornost drugega). Ampak niti ne gre toliko tu za iskanje krivca, po mojem. Gre bolj za to, da zdaj skupaj rešita krizo - vse, kar je do nje pripeljalo in da on zavzame pri tem neko aktivno vlogo. Ne da to zahtevaš, to naj sam naredi, če si tega želi. Ti mu daj samo prostor, ne da urejaš vse namesto njega. Ker odnosa ne moreš sama uredit.
Če ji je od njega potrebno ZAHTEVATI naj se obnaša odraslo, kako ga potem tretira kot odraslega???
Dober point...
Kako mati-sin odnos spremeniti v enakovrednega, partnerskega?
Pa ne mi rečt, da naj bom manj razumevajoča in popustljiva, ker mi je v milijardi pogovorov, ki sva jih imela v času krize očital ravno to, da mu vedno nekaj težim in mi enkrat celo poslal pesem ...oprosti što nisam ono što želiš ...
Bodi bolj to, kar čutiš. Vsi kdaj očitamo, da nas drugi ne razume. Ker je res. Včasih se pač ne razumemo. In se zmenimo in je vse ok. To ne pomeni, da ne smemo čutit tega, kar čutimo. In tudi pokazat tega. To ne pomeni, da mu razsuješ avto, če si jezna nanj, ampak pomeni pa, da ob prevari nisi samo razumevajoča, češ da ti je jasno, da sta oba kriva, ampak da spustiš tudi svoja čustva na plano. Nekaj v smislu: "Pa hudiča, kako si mi lahko to naredil?" Ne, da mu ves čas nekaj očitaš, ampak kadar te pa nekaj ful ful boli, mora to drugi vedet, čutit.
Kje je meja med ultimatom in jasno izraženo željo? Če jaz rečem, da ne sprejemam njegove "prijateljice" pa če mi 1000x zagotovi, da govorita samo o vremenu, ali je to jasno izražena želja ali ultimat?
Po moje je to, kar te muči, predvsem tvoja predstava, da v enem enakopravnem partnerstvu ultimati nimajo kaj delat. Ampak to ni res. Vsi jih imamo - čeprav jih večinoma ne izrečemo, ker pač niti ni treba. Vendar jih je vsako partnerstvo polno: če me boš pretepel, je konec. Če se boš non stop jagala z drugimi, je konec.... itd... Z ultimati ni nič narobe, dokler so pač posledica načel, preko katerih ne moremo in nočemo it, ker so del nas, našega gledanja, naše osebnosti. Si pač najdemo nekoga, ki ima dovolj podobna načela, da mu teh "ultimatov" ni problem izpolnjevat, ker pač sam misli isto.
Torej, nič ni narobe, če postaviš ultimat za tisto, kar ti je res nesprejemljivo - ampak seveda samo za tisto, ne pa da jih izkoriščaš za muhe - to je potem manipuliranje s partnerjem in to je narobe. Za stvari, ki so ti pa resnično nesprejemljive, je pa fajn, da so karte na mizi in da se ve, kaj sledi, če se kaj takega pripeti. Za pomembne stvari se je fajn to prej zmenit, saj navadno se to že skozi pogovor samo izkristalizira in ni treba grozit in govorit, kaj boš naredila, če bo on to in to. Če pa seveda pride do take situacije, ko je vse zmuštrano, je pa to vsekakor boljše kot pa še naprej trpet in čakat, če se bo kaj samo rešilo, ali se bosta onadva naveličala pogovorov o vremenu itd...
Podpis pod tole:
mislim, da se "problem ultimatumov" (kot nek problem v vezi) pojavi takrat, ko se s tem manipulira (za osebne cilje), ali ko se pojavi sistem daj-dam, ali pretirana svoboda da ne bo kdo koga omejeval (če ti lahko to, potem jaz lahko to - čeprav ju ta sistem razdvaja namesto da združuje), predvsem pa ko ultimat posega in omejuje osebne sfere partnerja. npr. da ne smeš met ali videvat svojih prijateljev, imet hobijev, kariere itd.. v tem smislu je sigurno škodljiv.
in tole:
In zelja in ultimat pricakujeta izpolnitev. Neizpolnitev zelje je lahko brez kakrsne koli posledice, ultimat pa vedno ima jasno izrazeno posledico, povecini neprijetno in nezeljeno kar ultimat naredi zanimiv za sprejemanje v izogib posledici. Dati ultimat brez trdne odlocenosti po izpolnitvi zagrozene posledice je nesmiselno.
Vso srečo!
_____________________________
http://vecna-optimistka.blogspot.com/
|
Natisni
Veš, sem imela podobno situacijo kot ti. No, moj se ni neki "zaljubil", je "le" flirtal, lagal, jaz pa vedno una ta težka in paranoična. Pa ne enkrat, celo dvakrat!!! In me je celo drugič prepričal, da si nekaj domišljam in blablabla... Če bi vedel, kako me je prvič prizadel, si ne bi dovolil drugič narediti isto, se ti ne zdi... Meni je bilo grozno, a sem zaradi teh njegovih prepričevanj, nekako vse pogoltnila in se oprijela drugih stvari: bližnji porod, ravnokar sva kupila novo stanovanje in sem si na hrbet vzela vse jaz, verjetno tudi za to, da na tisto ne mislim in da se nekako skrijem pod krinko "happy family". S časom pa mi je vse skupaj začelo padat dol, stvari so prihajale za mano... Ujela sem ga še na par lažeh in ko sem ugotovila, da me le te ne prizadenejo več, mi je postalo jasno, da ga več ne spoštujem, cenim in na koncukoncu tudi ljubim ne. 
. A je to partnerstvo? Aje to starševstvo? Da ga moram opominjat, da ni sam? Da so ljudje, ki ga potrebujejo, ki bi bili radi z njim? 
. Kar zahtevala bi, kako bodo drugi živeli. Še od sebe ne moreš zahtevati, kaj šele od drugih.
