ronja
|
In kaj naj zdaj v tem primeru....grem prijavit tisti dve mami (ki ne izgledata bistveno drugače kot otrok) na CSD, ker imata podhranjene otroke.......? Hm, odvisno: če poznaš družino in veš, da sta otroka pač suhljata, čeprav se dokaj normalno hranijo (čeprav recimo vegi), potem si pač rečeš: "j*ga, so pač take postave." Saj sta mojidve tudi suhi (ok, ni da bi bili kot iz auswitcha, hvalabogu, ampak sta pa krepko pod normalo in se o tem vsakič pogovarjamo na sistematskih pri zdravniku, kar se mi zdi ok, da opazijo in povejo in probajo ugotovit vzrok, čeprav sama mislim, da pač ne morejo bit vsi znotraj 95%, ker jih je pač 5% izven, čeprav so zdravi; ampak bom pripeljala otroka vsakič na kontrolo tudi izven sistematskih, samo da se spremlja, če je vse ok), pa jima nič ne omejujem prehrane. Res pojemo veliko sadja in zelenjave, ampak tudi precej sladkarij . In ko se s kom pogovarjam, mi vsi rečejo, da pač taki sta, kaj se sekiram, da zgledata čisto zdravi in živahni in dokler sta zdravi, se nimam kaj sekirat. In me potem noben ne prijavlja, ker pač vejo, da otrok ne stradam, čeprav ma tamala 10-11 kil, pa je 2,5 let stara, recimo. Če pa so otroci resnično shirani in vidiš, da to vpliva na njihovo zdravje (to težko oceniš, ko jih enkrat vidiš na bazenu, ampak recimo učiteljica ali osebna zdravnica bi pa to morala videt/znat ocenit), pa je prav, da se najprej pogovoriš s starši in vidiš, ali se trudijo v tej smeri, ali jih sploh skrbi, ali kar gonijo svoje. POtem če sploh ne vidijo problema, otrok pa kar hira, pa je fajn tudi naprej urgirat. Ne mislim, da bi kar na pamet obtoževali in prijavljali vsepovprek ljudi, za katere se nam zdi, da bi lahko delali drugače in bi bilo boljše. NI samo en način pravi. Ampak ta otrok je bil očitno življenjsko ogrožen in videt, da je nekaj zelo močno narobe, če ima 10 mesečnik 3,5 kil in cele dneve samo spi, pa ni ravno neka umetnost. Očitno so to bližnji ljudje opazili, če sta teti obvestil zd - samo na žalost prepozno. To pravim - ljudje, ki poznajo družino in vejo, od kod problemi, vejo, da mama otroka ne vozi k zdravniku, vidijo, da je otrok shiran... pa mislim, da so moralno dolžni posredovat. Ker najbolj koristijo ravno staršem. Večinoma itak ni treba tako drastično reagirat. Navadno pomaga že en iskren pogovor z mamo/očetom. Saj večina ljudi ni tako ekstremnih. In če ljudem nežno in dobronamerno poveš, kje ga serjejo, znamo včasih to čisto slišat. Ne vedno, ampak to ne pomeni, da se ne splača probat. Nisem še srečala kakih staršev, za katere bi se mi zdelo, da grdo delajo z otrokom (verjetno posledica okolja, v katerem živim, tudi v vrtcu nisem slišala kakih komentarjev na to temo, na igrišču imam pa s svojima dovolj dela in drugih ne opazujem ravno natančno), zato do zdaj še nisem razmišljala o tem. Sem pa že rekla kaki prijateljici, če se mi kaj ni zdelo ok. In do zdaj so se mi še vse zahvalile, četudi jim je bilo najprej hudo. Vsi vse vemo. In nihče ne naredi nič. O tem govorim. Meni se je recimo zgodilo, da sem dvakrat slišala divji prepir sosedov. Ne moti me, če se ljudje glasno prepirajo, če je to pač njihov način (ok, valjda ni fajn poslušat zmerjanja, ampak štekam, da smo si različni in dokler se oba strinjata s tem načinom, je to pač njun način- dva druga soseda se vedno tako prepirata in se tudi enako glasno smejeta - sta pač taka tipa in to me nič ne moti, glavno, da vem, da je sicer vse ok, da nihče nikogar ne tepe, skratka če se vidi, da se imata rada, pa sta pač glasna - njun problem). Ampak vem, da sem se takrat ful spraševala (še tu sem svojim januarčicam napisala), kaj naj naredim, ker pač ni šlo za tisti temperamentni par, ampak za dva druga, ki sem ju prvič slišala tako kregat, pa še zmerjanje je bilo zraven. Nisem hotela klicat policije samo glasno prepirajočemu se paru, saj imata očitno drugih problemov dosti, ne rabita še tega. Vendar sem bila ves čas na trnih in poslušala, če bom slišala še kaj drugega kot kričanje - kar mi je bilo grozno. Ker bi si pa ful očitala, če bi pa se recimo začela mlatit, pa ne bi nič naredila. In potem se tisto sosedo še par dni gledala, če je vse ok - no, zgledala je čisto ok in hvalabogu se potem nista več kregala, niti ni ona izgledala kako drugače kot prej. Je pa to precej nehvaležno in sem vesela, da živim tu, kjer živim in to ni stalna praksa. Ne vem, kako veš po zvoku, kdaj je nekaj čez mejo... Če nekdo zaloputne z vrati namreč ni čez mejo, če pa pade stol po tleh, pa ne veš več, a je bil samo stol, ali še kaj drugega... Zato se strinjam s tabo, da je ful težko ocenit, kdaj je nekaj kritično. Ampak 3,5 kil težek 10 mesečnik, ki samo spi - pa je vsekakor kritičen. Mislim, da je tu precej odgovornosti na zdravnikih (ker najbolj znajo ocenit, kdaj nekaj ni več zdravo) in učiteljih/vzgojiteljih (ker najbolj poleg staršev poznajo otroka). Vem, v tem primeru noben od teh ne bi mogel pomagat, ker noben od teh ni videl tega otroka. Vendar če bi recimo nekdo težil zato, ker je kak od starejših otork vidno shiran (glede na to, da pravijo, da naj bi bili ogroženi tudi drugi), potem bi mogoče ob pregledu vseh, ugotovili tudi probleme najmlajšega - in ga mogoče rešili... Jasno pa tudi razne babice in tete vidijo, če je kaj res ornk narobe, da je tako patološko, da se na daleč vidi... Ko je naju p. vprašala, od kod Ronji modrica, najprej sploh nisem ugotovila, da me to sprašuje s tem namenom in me je bilo kar sram, ker nisem vedla točno kdaj se je kam butnila - ni bilo nič večjega in dojenčki, ki se plazijo in učijo hodit pač kdaj padejo, nisva delala iz tega panike, sploh ker ni bila glava. Njej pa to niti ni bilo važno, da ne vem, kdaj se je butnila - ko je videla mojo reakcijo, ji je bilo jasno, da ji nisva midva tega povzročila in potem je bila čisto mirna, aha, butnila se je, ja, itak, nima veze, kdaj pa kje:) - to je bilo edino važno, da je nihče ne tepe. KO sem kasneje ozavestila, zakaj me je v bistvu to vprašala, sem bila res vesela, da imava to p. - ker očitno res gleda na otroka. To se mi zdi, da bi lahko bilo še malo bolj prisotno, ker ne vem, če so ravno vsi p. in učitelji taki... (vsaj v naših časih 100% niso bili, saj smo imeli v razredu otroke, za katere se je kar na daleč videlo, da ne živijo ravno v najboljših okoliščinah, pa se niso kaj dosti potrudili zanje). Če se je to zdaj popolnoma spremenilo, sem samo vesela, ampak tako utopistična celo jaz nisem...
_____________________________
http://vecna-optimistka.blogspot.com/
|