|
Anonimen -> RE: spolna zloraba (14.8.2011 15:13:42)
|
Pozdravljena, občudujem tvoj pogum, da si sama sebi in vsem priznala, da si bila spolno zlorabljena. Najbrž misliš, da si edina, ki si to prikrivaš, a na žalost nisi. Tudi sama sem si nekako več let tajila in si mislila, da saj meni pa se sploh ne pozna, da sem normalna in si mislila, če smo že toliko stvari dali skozi bomo pa še to. na žalost je to vleika zmota, ker te le malokatera stvar lahko tako prizadene kot splona zloraba. Pa ne govorim, da hujših stvari ni, govorim samo, da to pusti tako globoke in nezavedne posledice na celotnem področju življenja, da si še predstavljati ne moremo. Če pa so prisotne še druge stvari, recimo še drugi problemi, ki jih ima oseba, se to razvije v nekakšno zmedo, ki uničuje življenje, pri čemer pa si oseba sploh ni kriva a trpi neznosne muke. Tudi sama sem bila spolno zlorabljena in imela še veliko drugih problemov, kot recimo nekoliko pomanjkanje pozornosti s strani staršev, sama sem se mogla znajti, nekako mi je bila že sama po sebi vbita v glavo nizka samozavest, nauk da so vedno drugi boljši,...skratka nabralo se je veliko. navzven se ni videlo, vedno sem skrbela za to :) čeprav bi morala že takoj objaviti na vseh novicah in javno osramotiti to osebo, amapk me je bilo grozno sram, da bo kdo izvedel za to. In da mi bo rekel, kot češ-toliko lepših otrok je, pa zakaj bi se ravno tebe lotil?
In potem se začne stara zgodba občutkov o lastni ničvrednosti, zapiranje vase, strah pred ljudmi, od vseh pričakuješ le, da bojo slabi s tabo. Počutiš se nenormalen, še sam sebi lažeš in si ustvariš svoj, nerealen domišljijski svet v katerem si pomemben in te imajo vsi radi in spoštujejo. Potem pa nekega dne spoznaš, da si samo prikrivaš realne vzorke tvojega stanja, vidiš da nisi najslabši, najmanj pomemben izmeček, ampak enako dober kot drugi. Sram te je, ker si zaradi občutka manjvrednosti izpustil iz rok mnogo priložnosti, se osamil, naredil mnogo stvari narobe. To je težko preboleti, a vseeno nekoč se bo zgodilo tudi to. V to verjamem. Storilce bi bilo po mojem mnenju treba mučiti do smrti, saj si take osebe ne zaslužijo ničesar, nobenega usmiljenja in sočutja, saj so to sprevržene ničvredne osebe. Če mogoče še prihajaš v stik s svojim storilcem mu ne smeš pokazati, da si še vedno žrtev. Lahko pa se soočiš z njim in mu poveš, da ni vreden ničesar in da ga preziraš.
Priznam, težko mi je, ko opisujem te svoje strahove, saj si še sama sebi včasih tega ne priznam. Tu mi je lažje, ker sem lahko anonimna. Sočustvujem z vsemi žrtvami in vam želim veliko poguma, predvsem pa neoziranja na druge. Kaj pa drugi vejo kako nam je-pojma nimajo, na srečo :)
|
|
|
|