|
ursonok -> RE: Marčevke 2012 (21.3.2012 14:58:07)
|
Evo me,
Ursonok se javlja iz bolezenskega podzemlja [sm=smiley21.gif]
Pa začnimo 'per homeri' ...
Raj - Idealni porod
Kot že veste, sem v nedeljo 11. 3. ob 17h eksnila ricinovo olje, potem pa sem neodvisno od tega okoli 19h dobila redne popadke na pet minut. Čez kakšno uro me je rahlo zvila še prebava (prvi učinki olja), sem se malo podriskala, nato pa sva okoli 22h odpeljala spečo tamalo h kolegu, midva pa v P. Tam sta me sprejela ena ORTO tečna sestra in en še bolj ORTO tečen ginekolog (glede na to, da je bila P čisto opustošena, sumim, da sem ju zmotila sredi kakšne intimne igrice [sm=smiley36.gif]). Morala sem izpolniti goro papirjev, potem pa mi je G naredil UZ. Vmes ga vprašam, kako je videti zadeva, on me nahruli, da me mora najprej pregledati in naj ga ne motim, češ da mi bo vse pojasnil po pregledu. Po pregledu me je samo poslal ven, sam pa je brez besed odšel nazaj v tisto sprejemno sobo. Ko me je poslal v zgornji štuk rodit, sem mu morala prav nesramno zatežiti, češ kakšni so pretoki, kako velik je otrok itd. On meni osorno, da so pretoki "na meji". Jaz, da kaj to pomeni za moj porod, on na to, da dobro, da bom to noč rodila. Kreten.
V zgornjem štuku je bilo bolje. Sestre malo bolj prijazne. Odprta 3 cm, naredijo klistir - ni šlo nič ven (ker sem se doma podriskala [sm=smiley36.gif]), potem se začnejo popadki na 3 minute, boli ko svinja, mene pa privežejo na posteljo, na CTG in zahtevajo, da ležim na boku. [sm=smiley29.gif][sm=smiley29.gif] Aleda, te popolnoma razumem, meni se je mešalo od bolečine. Najhuje je bilo to, da se med CTG-jem spet pojavil učinek ricinovega olja (točno tako, kot piše v navodilih), totalno me je zvilo, jaz kričim, kličem sestro, da moram na wc, nikjer nikogar (morda je šla na čik [sm=zmeden.gif]). Sama sem si strgala dol tiste trakove in laufala na prvi wc, ki sem ga našla. Joj, ne bom vam opisovala, kakšna diareja [sm=smiley29.gif] Sestra me je potem najprej nahrulila, da sem šla na wc za 'osebje', potem se je pa strašno začudila, kako to, da imam tako noro drisko eno uro po klistirju. Da "to se ne dogaja". Valda ji nisem povedala, da sem pila tisto olje.
Potem so me dali na žogo, popadki so me ubijali, boleli tako, da sem kričala ko zmešana (niste nič slišale? [sm=jezicek.gif]). MI predlagajo EA, jaz težim, da sem po CR in da kao ne smem, oni, da seveda lahko - vsakemu želijo uturiti EA, ker je pač plačljiva. Odprta 5cm, rekli, naj se odločim, da ne bo prepozno. Pod tistimi bolečinami sem podlegla, rekla ok, a preden so oni naštimali vse potrebno in še enkrat preverili odprtost, so lahko samo še debelo gledali - v parih minutah sem se namreč odprla še preostalih 10 cm, tako da sem trikrat potisnila in Abel je bil zunaj [sm=bravo.gif]. Tako da se rodila brez EA in sem ful ponosna na to - pač zato, ker sem si to vedno želela. Rezanje presredka sem ful čutila. [sm=smiley13.gif] Abel je imel baje okoli vratu zavito popkovino, a ga to sploh ni motilo. Dobil je 10 točk, so pa takoj povedali, da se mu vidi, da je prenošen (ful se mu lušči koža).
Ne morem vam povedat, kakšen zakon v primerjavi s prvim porodom! Bila sem čisto blažena, sploh nič utrujena, tudi na slikah (sama sebi) zgledam precej "sveža", potem celo noč sploh nisem mogla spat od čiste vzhičenosti. Tudi s tamalim sem takoj vzpostavila neko vez, saj je bil takoj in ves čas pri meni.
Je imel pa t. i. zgodnjo zlatenico, tj. povišan bilirubin takoj po rojstvu. Ampak samo rahlo, tako da mu ni bilo treba pod lučko. Največjo vrednost je dosegel 4. dan, takrat ko se pri večini otrok pojavi t. i. fiziološka zlatenica - 202. Potem pa so mu vrednosti začele same padati, pa še na teži je začel pridobivati, tako da so naju 4. dan spustili domov.
Vice - Bivanje v porodnišnici
Bila sem v plačljivi sobi, kjer sta samo dve postelji in kopalnica. Luksuz - če seveda poleg mene ne bi ležala neka Góralka (tj. Poljakinja, ki živi v gorah, okoli Zakopanega). Doma imajo turistično agencijo, kmečki turizem, nekakšen gorski pensionat. In so navajeni ful žurirati in žreti in se družiti. No, obiski v P so od okoli 12h do 20h. In ponavadi vedno pride le mož, pa še to za kakšno uro, dve. Če drugi prijatelji ali sorodniki, le za ful kratek čas, ker se vsi zavedajo, da P ni kraj za druženje. No, te "gurali" se tega ne zavedajo. K njej so vsak dan hodili mož, tast in tašča ali pa njeni starši, kolegi, ne vem, kdo še vse. Prinašali so ji hrano - pa ne sadje in podobno. Golaže, juhe, narezke, pečeno meso, obare. To so si potem greli kar v porodnišnićni kuhinji in družno jedli (vsi, ne samo ona!). In seveda bili glasni in se obnašali, kot da je cel svet njihov. Saj so dobri ljudje, ampak ... Jaz ne vem. Meni se je mešalo zraven. Človek bi se rad naspal, odpočil, sploh kadar ti otrok spi, a tu je bilo to mission impossible. Kadar pa ni imela obiskov, tj. ponoči in zjutraj, je pa non stop visela na telefonu, čvekala s kolegi ali s strankami, jim opisovala meni, ki ga nudi njihov pensionat, razlagala, kako gostom lahko ponudijo tudi "celo pečeno svinjo, in to sredi noči!".
No, in medtem ko sem jaz ful jokala, ker nas niso spustili domov že 3. dan zaradi povišanega bilirubina, je bila ona prav žalostna, ker so jo izpisali že 3. dan - njej se je bivanje v P zdelo "prav luštno". [sm=smiley24.gif]
Pekel - Vrnitev domov
No, ko sem v četrtek prišla domov, se je začela druga zgodba. Tamala je zbolela že v sredo, a je bila v četrtek že skoraj ok, je pa M začel kuhati. V petek je bil višek - mož 39,5 vročine, cel dan je napol zavesten ležal v postelji, jaz sem cel dan pedenala Abela, ker ima krče in se je drl, jedel, prdel in kakal - v takem vrstnem redu. Tamala je bila na žalost prepuščena sama sebi, kar ji je FUl udarilo na psiho. Najprej štiri dni brez mamice (tu otroci do 12. leta ne smejo v P!!!!), potem, ko pa mamica pride domov, se ji pa ne posveča, očka je pa sploh mrtev. Revca je iz obupa počečkala stene, sebe, svoje obleke in še Abelovo kozo (igračo). Zvečer ji je spet narasla temperatura. No in ko sem gledala te bolnike in Abela, ki nič ne spi, sem padla v histerični jok. Pisali smo staršem, ali bi morda lahko priskočili na pomoč, da sama pač ne morem pedenati vseh štirih. Velikodušni starši so takoj vzeli dopust in se pripeljali sem (800km!), v soboto dopoldne. Mož je bil malo bolje, Agata še vedno - nekaj časa nizka vročina, nekaj časa ne, a mislili smo, da smo iz najhujšega. No, pa nismo bili - v nedeljo sem zbolela še jaz - takoj 40 vročine, čez dan se mi je celo malo bledlo, smo že mislili klicati zdravnika na dom, a je na srečo vročina ponoči malo padla (39,5). Zdaj je že 4. dan, pa imam še vedno rahlo vročino, kašljam ko zmešana, sem tako slabotna, da že dva dni skoraj padam skupaj. Če dalj časa ne jem, me obide slabost in enostavno ne morem biti v stoječem ali sedečem položaju.
Tamala je bila nad bratcem sicer navdušena, a so jo te naše bolezni čisto napsihirale. Totalen regres. Lulat spet samo še na kahlo (prej že na stranišče), govoriti samo z jokajočim glasom, nositi jo je bilo treba "kot dojenčka", tiraniziranje, histerija itd itd. Saj jo štekam, me kar srce boli, a ko človek leži skoraj nepriseben v postelji, enostavno nima kaj. Res sem hvaležna staršem, da so prišli. V ponedeljek je zatežila, da hoče v vrtec, a smo ugotovili, da bo morda bolje, če gre za kakšen teden k babicam in dedkom - tam se bo končno čisto pozdravila, ker tu v tem fletu smo samo okuževali drug drugega. Tako da so včeraj odrinili proti Slo. Me ful srce boli, se bojim, da se bo počutila odrinjeno. A so nam danes sporočili, da je ful vesela in živahna, tako da upam, da ne bo hujšega. Itak bo tam ona v središču pozornosti, vse ji bodo nosili k riti ... Ne vem. Upam edino, da se midva pozdraviva, ampak bolj slabo kaže. Ej, ti vrtčevski virusi so ubijalski. Agata ga vedno premaga v dnevu-dveh (razen zdaj, ko jo je psihično zjebalo), midva pa en teden lezeva po vseh štirih. [sm=smiley19.gif]
Tako da punce - kakšna lepa misel, pa kakšna molitvica (heh, nimam nič proti) za naše zdravje bi bila zelo dobrodošla! [sm=jezicek.gif]
Dojenje
Nama je takoj steklo. Le v P, 2. dan, ko še ni navala, je dobil, mislim, eno "injekcijo" umetnega mleka, potem pa nič več. Bradavice me ne bolijo, mleka je baje dovolj, Abel lepo sesa, edino, kar je, je to, da je totalen požeruh in včasih ima obdobje, ko bi par ur ves čas jedel (tj. jedel, potem teži in joka, ker ga mučijo krčki oziroma ga napenja, prdi, kaka, pa spet je - in tako ene dvakrat zamenjam obe dojki, dokler končno ne zaspi. Jaz pa sem potem totalno izmučena. Danes zjutraj sem se valda zbudila s krulečim trebuhom in preden sem pojedla zajtrk je želel že trikrat jesti. No in po tretjem dojenju sem skoraj padla skupaj. Sem zajtrk jedla kar v postelji. Mislim, da ima še ena podoben "problem" - Saša33? Res grozno.
Ne vem, kaj bi bilo, če ne bi bilo te bolezni. Verjetno bi bila precej manj izmučena.
Psihično počutje
Kot že rečeno, je name sam porod vplival zelo pozitivno, tako da tudi zdaj opažam, da sem psihično neprimerljivo bolje kot v prvi nosečnosti. Malo me zdeluje neprespanost - ko sem neprespana, sem pesimistična, ampak vseeno to ni isto kot baby blues. Veliko manj me dajejo hormoni, Abel mi je bližji kot mi je bila tamala - verjetno tudi zato, ker je drugi otrok in nič ni več tako "strašljivo novega".
Moram se pa psihično pripraviti na to, da če ne bo problemov z alergijo oziroma netoleranco, da bom 5-6 mesecev dojila. Tj. da bom na nek način "privezana" na malega. To bo morda malce težko zame, sploh ker sem pri prvi, ko sem "prebolela" dejstvo, da moram nehat dojit, ugotovila, da ima flaška tudi veliko plusov, predvsem za mamo: ponoči se bolje spi, lahko mirno greš kamor koli brez paranoje, da se bo otrok nenadoma zbudil lačen itd. No, bo že. Itak ga ne smem ne vem kako okoli srat, ampak bom morala v "prostem času" sedeti doma in delati - takoj, ko pridem malo k sebi. Edino za plavanje bo treba najti neko rešitev, a do takrat je še več kot mesec.
Imena
Ja, lepa imena izbiramo marčevke! [sm=bravo.gif] Sploh ni nobenih trizložnih izmišljenih cvetk (tipa Cin, Tin, Jin in podobno čivkanje). To mi gre strašno na živce. Midva sva imela Abela izbranega že od vsega začetka - tukaj imava nekega znanca, Španca, ki je Abel, in se nama je ime takoj ful dopadlo. Sicer naj bi bil "abel" simbol za človeka, ki se je rodil zato, da postane žrtev, kar je morda malo pesimistično, a če pogledaš z druge strani, je zadeva lahko tudi vzpodbudna: Kajn je Abela ubil zato, ker ga je imel Bog rad in je sprejel njegovo daritev. In kaj je kratko zemeljsko življenje v primerjavi z večno Božjo ljubeznijo? [sm=jezicek.gif]
Če bi bila punčka, bi bila pa Alba.
Sem vprašala fotra, kako je na ime reagirala babica - ona namreč vedno kritizira mojo izbiro, dejanja, oblačenje, skratka, VSE. In je baje rekla: "Abel? Kje so pa to našli?!" Ko so jo spomnili, da je to iz Stare Zaveze, je rekla, "Ja, ja, židovsko je, židovsko.". In po trenutku zamišljenega molka: "No, glavno, da ni cerkveno". [sm=smiley36.gif][sm=smiley36.gif] Ona je namreč ful anti-cerkev.
Drugače pa seveda čestitam vsem novopečenim mamicam!!! [sm=bravo.gif][sm=bravo.gif][sm=bravo.gif] Res lepe porodne zgodbe (z izjemo nekaterih), Hrchy, tebi pa itak že ves čas vsi samo zavidamo [sm=smiley36.gif].
Aha, dodala bi še to, da mi je čudno, ko berem, da v Slo porodnišnicah ful nekaj filajo otroke z umetnim mlekom in sploh ne spodbujajo dojenja. Saj jaz sama nisem neki fan dojenja, sploh ne, če bo alergija/netoleranca, bom pač nehala in se ne mislim sekirat, a vseeno. Čudno, da vam ne pomagajo, da vam ne pokažejo, ne spodbujajo. Tukaj je to dokaj v redu. Ni nekega "laktacijskega terorja", a vseeno je v P en strokovnjak za to, ki vsem pokaže, preveri dojke, pove, če pravilno pristavljaš. In res neradi dajejo umetno mleko. In ta ženska-strokovnjak za dojenje mi je rekla, da skoraj ni ženske, ki ne bi imela mleka. Da je to bull shit. Nima ga, če na začetku kaj zajebejo. Nimaš otroka pri sebi, od začetka črpaš (dojke čudno reagirajo), nepravilno pristavljaš, prekmalu začneš dodajati itd. Da pri izpisu iz P skoraj vse njene pacientke polno dojijo - kaj je potem doma, je pač druga zgodba.
Posamezne problemčiče bom pokomentirala naslednjič - Abel sicer spančka, a sem od tega pisanja in napenjanja možganov že čisto sesuta. Samo Caelii bi napisala, da se mi zdi čudno, da so ti svetovali prenehanje dojenja.
Tukaj je nekaj o tem:
"Pediater neonatanolog, ki se dnevno ukvarja z novorojenčki, že na oko pravilno oceni stopnjo zlatenice. Običajno je zlatenica vidna, ko je nivo bilirubina v krvi okoli 80 mmol/L. Pri vrednostih okoli 345 mmol/L govorimo o zelo visokih vrednostih. Izurjen neonatanolog tudi dobro oceni, kdaj je potrebno ponovno zdraviti (fototerapija, infuzija zaradi možnosti izsušitve pod lučko). Po nekaterih priporočilih ameriških pediatrov naj bi bilo umestna tudi prekinitev dojenja za nekaj dni, vendar tega naši neonatanologi ne priporočajo rutinsko."
Iz foruma Pediatrija, drugi post: http://med.over.net/forum5/read.php?46,4482463
Upam, da se bosta zmazala. Tudi jaz moram opazovati malega, da se mu ne bi kaj povišalo. A moram priznat, da enostavno ne dopuščam te možnosti [sm=jezicek.gif] Pediater mi je pa ob izpisu rekel, da naj čim več dojim - da bilirubin tako sicer morda počasneje upada, a glavno je, da človek veliko lula in kaka, predvsem pa, da pridobiva na teži. Če Rožle pridobiva, pomoje ni potrebe, da prenehaš z dojenjem. Verjamem pa, da si zmedena, ko en pediater trobi nekaj, drugi nekaj drugega ...
NIč, grem malo horizontalno [sm=smiley2.gif]
|
|
|
|