Caitlin
|
Evo, da se še jaz oglasim.
Sva od torka že doma, počutim se super edino šivi me občasno zategujejo pa je vedno boljše. Dojenje je steklo na polno, imam mleka celo preveč tako da si ga občasno sčrpam, da me ne bolijo. Taja je pa tudi zelo pridna, malo je zlatenčna (nam je patronažna naročila čim več na svetlobi bit, samo ven pa nismo upali, je in petek in soboto zelo pihalo). Ponoči spi po 3 ure, nato se zbudi, poje in spet zaspi za 3 ure. Edino kar me je včeraj nekoliko skrbelo je, da je zelo polivala po hranjenju. Ampak sem prejle brala na internetu da dokler je otrok živahen, ni problem. Bom pa videla jutri, ko jo bo patronažna spet stehtala. V sredo pa nas verjetno že čaka kopanje. Me kr skrbi kako bom jst prijela tako majhno bitjece.
No, še moja porodna zgodba. Sicer jo je napisal že moj dragi, ampak na kratko še od mene.
V petek zvečer smo bili še pri prijateljih, klepetali in se zmenili, da gremo naslednji dan zjutraj peš na kavo (cca 2km hoje). Še norca smo se delali, ker pri meni ni nič dogajalo. Ob polnoči, ko sva šla spat, mi je še moj rekle "Evo, še 8 minut pa bo akcija". To bo ja.  Nato se je vse začelo v soboto ob 2h ponoči, ko sem začutila neke krče. Šla sem na wc in nato upala, da bom zaspala nazaj. No, ni šlo. Po 15minutah grem še enkrat na wc, pridem nazaj in povem mojemu, da se nekaj dogaja. Oba sva seveda pričakovala, da bo minilo, da so itak lažni. Ko sem začela na uro gledat, vidim, da vse poteka na 5 minut. Še vedno oba čakava, da bo minilo, čeprav sem jaz že dvomila, da se bo umirilo. Ob 4h sva se usedla v avto in odpeljala proti kranju (40 minut vožnje). V avtu je moj še vedno menil, da se greva samo pokazat in da naju bodo poslali domov.
V porodnišnici me je najprej pregledala in prvi šok: "Odprti ste dobrih 6 cm"  Ojoj, očitno gre zares! Priklopijo me na ctg, popadki na 5 minut. In groza, koliko podatkov je potrebno povedati, da izpolnijo vse papirje. Dali so mi še klistir, nato pa sem šla do mojga, ki je še vedno mislil, da bova šla domov  in ko sem mu povedala, koliko sem odprta, šele nato je bolj resno vzel zadevo. Nato so se začeli vedno močnejši popadki, sem rekla da grem še enkrat na wc dokler še lahko grem. No, tam mi je ven "prilezel" mehur, voda mi je pričela odtekat, začnem klicati sestre, ki so me komaj našle. Sestra do konca predre še tisti mehur in počasi se napotimo proti porodni. Pritisk tja spodaj je bil neverjeten in ko so mi rekli, naj se uležem na voziček, sem mislila da se hecajo. Sestre so mi res zelo pomagale, brez njih bi blo ... uf, težko. V porodni so bili popadki že dokaj nevzdržni in ko je babica rekla, da naj ob naslednjem popadku pritisnem, mi ni bilo nič jasno. Sem vprašala "A to je to?", za epiduralno raje sploh vprašala nisem, ker sem vedela, da ni več časa. Je bilo pa tole iztiskanje grozno boleče. In ko je popadek popustil, je bil pravi luksus v počutju. Nekajkrat sem potisnila (seveda bi lahko manjkrat ampak sem vedno prehitro nehala, preprosti nisem zmogla. Pa vmes je še moj nekaj čudnega rekel, da sem mu nazaj rekla, naj bo tiho. So se sestre in babica samo smejale. No, ob 6.31 pa mi je le uspelo pritisniti maksimalno in na svet spraviti najino Tajo. Moj je bil čisto raznežen, no, saj sem bila jaz tudi ampak jokala pa nisem. Sem bila pomoje še preveč v šoku. Nato so šli malčico uredit, mene pa so zašili - sem se rahlo raztrgala. Ko pa je moj prinesel mojo princesko nazaj k meni, pa so tudi meni solze pritekle. To je bil res najlepši trenutek kar sem jih doživela.  Bi pa ob tem zelo pohvalila babico Jernejo Kern. Res zelo prijazna, spodbujala, skratka super! Tudi zaradi nje je bil porod ekspresen (4 ure 30 minut od začetka popadkov oz ura in pol v porodnišnici). Porod, kot sem si ga želela (če odštejem tistih nekaj šivov).
Na oddelku pa je bilo potem tudi čisto vredu. Sestre so bile prijazne, hrana dobra (edino zajtrki so mi bili skoraj premajhni - sem bila navajena v nosečnosti veliko jesti za zajtrk), skratka nimam pripomb. Tudi tretji dan, ko so mi dojke ratale nenormalno trde, so mi dale črpalko in kremo ter mi svetovale kaj narediti. Takrat so tudi hormončki prvič privreli na plan, saj sem se bala, da zaradi tega mogoče naslednji dan ne bi smeli iti domov. Vendar sva kljub temu naslednji dan lahko odšli domov za kar sem bila res zelo vesela.
Čestitke tudi vsem ostalim mamicam, ki že pestujete svoje malčke in malčice. Vsem, ki pa se pripravljate na to, da spoznate svoj čudež, pa želim kar se da hiter porod in čim manj bolečin, malčki pa naj bodo zdravi in veseli.
Zdaj pa grem še malo tv pogledat, zaspati se mi ne splača, se bo verjetno Taja najkasneje čez urco zbudila.
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
če si pozvonu so takoj prišle nasmejane 
FILIPA, rojen je bil 9. 3. , 51 cm, 3850 g (ne znam sama dat na tabelo)od ponedeljka sva že doma, mi je odtekla plodovnica 8.3 zvečer, rodila z umetnimi popadki naslednji dan ob 14. 
, bo imel izbiro. To drugo nosečnost sem bila tako malo na forumu..., saj kaj še preberem za pisanje pa ni časa. Zdaj bom pa veselo čekirala kdo se je še rodil 
Patrik 
Neja 
. 
, v sredo pa imamo že prvo posvetovalnico. 
, ko si prikličem v spomin čas, ko so me pripravljali - pogovor, besede, nasmeh, objem, s pozitivnimi čustvi nabit čas, ko sem poslušala kaj se dogaja in ko sem zaslišala jok, prvič videla 
posebno za tiste, ki ste se ji v reali odpovedale zaradi 
pa še strah me je fuuuuuuuuulllllllllllllllllllll 
pa po treh dneh je šele kakal in je ponoči mel eno uro jamranja.. ampak potem sva se preoblekla, je bil revež do polovice hrbta pokakan.. se je najedel in.. spal do 6h zjutraj, ko sem ga morala spet zbudit. 
kar skoz so mu flaško dajale, smotke... 
