|
DrejcDrejc -> Poziv vsem srečkam nosečkam - za pomoč (n (19.8.2005 8:36:23)
|
No, pa dajmo delit izkušnje - joj kak je to lepo, upam, da bo vse (ne)čakajoče kmalu zadelo in boste lahko enako pametne... Sam ne kakem forumu višje smo pa zdaj me srečke frišne :nosecka: zdaj še čisto zelene in nimamo kaj dosti pojma... :)-
Jaz sem imela vsak mesec nosečniške znake. :grrr: In zato mi je bil problem ta mesec ugotoviti, če so tokrat pravi ali spet blefirajo. Zmeraj mi je bilo po malem slabo, pa utrujenosti so bile, kr spala bi in spala, pa zmeraj se je našla kakšna bolečinica, ki se je dala povezat z nosečnostjo...
No, ampak ta mesec pa ni bilo utrujenosti - mogoče tudi zato, ker sem se pošteno odpočila na morju. Že kak teden pred M so postale prsi občutljive. Kmalu so me začeli žuliti vsi modrčki, ki jih imam - nosim vse s kostjo in tista kost me je prav grdo pikala in vse mije bilo neudobno. Tak da sem si še preden sem nareidila test, kupila tri nove modrčke - brez kosti. Sem pa šla čez 2 dni dva zamenjat za eno številko večje - ker zdaj vem, pri čem sem ;)
No, pa vsak dan se mi je zdelo, da bom dobila M - ista bolečina se mi je večkrat na dan pojavila za par minut, potem pa izginila. To se mi še zdaj dogaja. Plus tisto "špikanje" malo nižje, tu pa tam kdaj. Tega med kvazi simptomi prej ni bilo.
In potem je bil že 34. dan in ker je moja najdaljša M trajala že 35 dni, še nisem bila čisto prepričana, al misli priti al ne. Ampak večje prsi so bile kaplja čez rob, zato sem šla po test v lekarno in ga še takorekoč vročega polulala in v manj kot pol minute sta se prikazali tisti dve roziki! Saj jih sploh nisem prav dobro dojela! Mamica bom, ati boš, olala!
Je pa hec, da sem prva dva meseca res veliko mislila na zanositev, pa ni bilo nič in potem človek uvidi, da nič ne pomaga, če se skoz ukvarjaš s temi mislimi, samo meseci se ti bolj vlečejo in razočaranja se ti kopičijo (ma saj vem, samo dvakrat razočarana - ampak dovolj, da zdaj znam cenit, to kar nosim v sebi in vem, da ne pride kar tako, ko ga naročiš...). In tretjič sem nekako odmislila (ja, pa saj se vsak dan spomniš, večkrat, samo vidiš, da si precej nemočen in da je treba v vsakem primeru čakat) in ... ne rečem, da je to pomagalo na poti k pikici, meni pa je pomagalo, ker nisem bila več tako nestrpna.
Ja kaj vam naj svetujem punce... stare obrabljene floskule ... ne se obremenjevat s tem... vse pride ob svojem času ... vse je nečemu namenjeno ... kaj vem, težko je!!! :hudicek: Nekak pač pustite času čas. Tiste, ki še nimate otrok, poskusite čas do pikice izkoristit zase, ker nikoli več ne bo tako, kot je sedaj, zdaj ste še lahko egoistične in počnete kaj, kar potem ne boste mogle, kaj vem, pejte na kako daljno potovanje (midva sva to naredila zadnji mesec pred akcijo, Sulawesi je bil lepa izkušnja), športajte na veliko, privoščite si še kak konjiček, za katerega potem ne bo časa. In čas bo ful hitreje mineval iin kar naenkrat vas bo sredi vseh teh aktivnosti zadelo, da v vas raste nov srček.
Uh! 8) a sem vredu naložila?
|
|
|
|