|
Hope2 -> RE: Jokica naša (12.6.2011 12:44:11)
|
Naš je tudi bil tak po 1 letu- to ni bil jok ampak cmizdrenje, ko je pripeljalo do tega, da še sam več ni vedel kaj bi oz kaj hoče. Pa bi to, pa mu daš, pa bi drugo, ap mu daš, pa mu spet nisi prav dal, pa bi tja, pa ga neseš tja, pa bi spet drugam.... Ko sem končno ugotovila, da naj mu še tak hočem ugodit, je bilo iz dneva v dan huje, tole cmizdrenje je trajalo dlje časa in za vsako malenkost že. Potem sva pa z možem presekala. Ko se je začelo, sva mu skušala ugodit in če ni zaleglo, ampak je nadaljeval s svojim cmizdrenjem, sva ga opozorila in če ni zaleglo, je šel na hodnik sedet- tu se je začelo naše prvo kaznovanje nasploh- po sistemu mali vraci. Midva sva se pa z možem "prisiljeno" naprej igrala z njegovimi igračami in se objemala, smejala, v glavnem sva mu kazala kako se lepo imava, on je bil na "ignoru" (prvič je bil to tak jok, da sem že hotla obupat)....zelo hitro je skužil, da se brezveze cmeri in da je lepše, če se igramo in objemamo vsi, kot pa da cmeri in izziva. Vsega skupaj je rabil 2 poskusa. Potem je bil mir, potem pa itak še vsake kvatre kdaj sproba, ampak se ne damo- cmera (namerna-izzivajoča) gre sedet, ko preseže že vse meje. Velikorat že opozorilo, da gre sedet, zaleže in kar naekrat je drug človek.
Isto je bilo ko je vstal- cmeravi do amena. Ok, spet cartanje, nošenje, božanje, pomilovanje.... spet pripeljalo do tega, da je na koncu rabil skoraj celo popoldan, da je prišel k sebi. Prvi dan je rabil 5 minut, nato vsak dan več-do 3 ur oz do večernega spanja, s tem da sem ga morala še nosit, ap sem šla tja in se dere, ne tja, pa se obrnem, pa se spet dere ne tja.... vsedi na kavč, tu se pocartaj, tu se pomiri in konec, druge ni, šetkali se ne bomo, nosili se ne bomo. Doslednost nas je spet pripeljala nazaj na normalne poti.
Če se joka zaradi tega, ker ne more rešit situacije, npr med igro, mu pustimo, da pokaže čustva, jezo.... zaradi tega ne gre sedet. Ne gre sedet tudi ob zmernem cmizdrenju, četudi kar tak brezveze, saj nejevoljo mora dat nekak ven. Zgoraj sem opisovala res za večurno cmizdrenje, ko še sam ne več kaj naj. Našemu objemi in cartanja v takih trenutkih niso nič pomagala, je bilo še huje in to je bil edini način. Zdaj pi 2,5 letih se pa zelo rad carta, tak da zdaj velikokrat rešimo zadevo prav z cartanjem, objemanjem.
Pri nas se je obneslo takoj, ko smo presekali in rekli konec temu.
Situacijam pa se ne izogibamo, vedno gremo kamor pač želimo, neglede na strah, da bi sceno naredil. Tak se je naučil, da so tudi drugje meje in da ne bo desegel z jokom nič. Edino zvečer nismo šli nikamor, saj smo takrat vedeli, da bo lahko od zaspanosti neznosen- zato ga ne morem kaznovat, pa še držali smo se ure spanje, saj če smo jo zamudili, je bila še ponoči štala.
|
|
|
|