nejcko
|
Ne, Zara, ne me narobe razumet. Sama tema mi je pisana na kožo - sem v svojem življenju prav na to temo verjetno največ razmišljala, se pogovarjala, pisala ... ampak odkar imam otroka, pa ne morem več, vsaj ne na tako bojevit način, kot sem to počela včasih. Ker se prej zlomim, res, kar jokat začnem, ko pomislim, kaj bo z njima (in ostalimi otročki tega sveta). Ali bodo sploh imeli možnost odrasti ... ne, res, groza me je, zato takih tem ne maram več. In tako, kot so napisale predhodnice - če se človek še tako trudi, da bi ravnal čim bolj skrbno in v dobrobit tega sveta, je to res samo sca... proti vetru. Jaz še vedno vsak papirček in vsak jogurtov lonček nesem v zato namenjen zabojnik, skušam varčevati z vodo, elektriko, skušam paziti, kakšna čistila in kozmetiko uporabljam, a ko mi potem nekdo reče: "Mah, saj je itak vse brez veze," se zdim sama sebi zelo čudna, kot da je z mano nekaj narobe. Pa vem, da ni, ampak se res počutim kot en osamljen palček med ljudožerci. Sprašuješ, kdo naš bo rešil: Rešilo nas bo Vesolje, Narava, Energija, Eno, Bog ali kakorkoli hočemo to poimenovati ... ampak prej nam bo dalo eno fajn lekcijo in nam bo dodobra prečistilo naše možgančke. Potrebene bodo milijonske ali celo miljardne žrtve, ampak žal drugače ne bo šlo.
|