ronja
|
ti si bila celo otroštvo svobodna, nobenega ni skrbelo zate toliko, da bi te poklical in povprašal kje si. Morda si to občutila kot svobodo, lahko pa bi občutila, kot da tvoji družini ni mar zate.
Dobra razlaga, vendar za to ti lahko garantiram, da sem občutila kot svobodo - nisem imela občutka, da jima ne bi bilo mar zame, daleč od tega. Zakaj tako mislim? Ker imam dostikrat slabo vest, da svojim otrokom ne bom mogla omogočit toliko svobode, kot so jo meni, ker se bojim zanje - čeprav vem, da je to za otroka super, ker sem sama uživala v tem. In vem, da dosti moje samozavesti izhaja ravno od tu - da sta mi vedno dala občutek, da mi zaupata in da bom shendlala situacijo. (poklicat nas takrat niso mogli, ni bilo mobijev, svojega prvega sem dobila - od mami - pri 23ih).
Tudi kot sem že omenila, sem vedela, da očeta skrbi, dokler se ne vrnem domov - samo da mi ni težil, da bi mi postavljal uro. Vedela sem pa vseeno (mami je hvalabogu spala in sem ji bila vedno hvaležna za to). In zato sem tudi prihajala prej domov kot bi sicer - ne ker bi mi bilo treba, ampak ker sem vedela, da ne spi, če me ni; on je rekel, da lahko pridem, kadar hočem, da pa ne more pomagat, če ga pač skrbi.
Tudi staršem mi ni bilo nikoli težko povedat, kam grem - fora je bila samo v tem, da me nista zasliševala, kar mi je bilo zelo všeč in vem, da sem že kot najstnica zelo cenila njuno zaupanje - vsaj tako sem ga doživljala in se mi zdi, da sem ga prav. Ni pa to pomenilo,da jima nisem sama od sebe povedala. Ravno v tem je fora! Enako to doživljam tudi zdaj - ni mi treba, je pa bolj praktično in zato povem. Ne počutim se zato nesvobodno.
Moja primarna družina vsekakor ni idealna (navsezadnje sta se starša ločila, kar je verjetno odklon od ideala ) in vsekakor ni vse najnaj, ampak kar se svobode tiče, pa vem, da mi je vedno pasala, jaz sem to doživljala odkar pomnim kot zaupanje, kar mi je ful pomenilo - in tudi vem, da sem že kot najstnica razmišljala, da če bi mi postavila uro, sigurno ne bi hotela takrat prit nazaj, pa čeprav ne bi imela kaj počet zunaj;). Sem bila vedno bolj upornik kot ne... Hvalabogu se ni šel nihče te igre z mano, ker bi pobesnela, sem bila bolj divja včasih;).
Ker pa mi je nista omejevala, dejansko nisem počela nič strašnega - rada sem plesala, nisem pa pila, kadila, seksala z vsemi povprek itd... nič kar bi k najstnici spadalo - ker sem imela že takrat dokaj razdelano, kaj se mi zdi ok in kaj ne in se nisem hotela napit zato, ker so se ga pač durgi in so mi težili, da se moram še jaz. In sem se vrnila dovolj zgodaj domov; če pa je bilo strašno fajn, sem pa vedela, da mi ne bo nihče težil, če sem kasneje doma.
Največji hec je, da sem se enkrat v odraslosti pogovarjala z mami in sem ji povedala, kako sem cenila to svobodo in da nisem imela ure itd... in je rekla, da če bi ga srala, da sem lahko ziher, da bi me omejevala, tako me pač ni bilo treba - jaz sem mela pa občutek, da mi puščata popolno svobodo, hehe.
Kar se mami tiče, res nisva bili ne vem kako navezani (vsaj iz moje strani), ampak nisem imela pa občutka, da ji ni mar zame - samo da me ne razume - kar je bilo res, sva si precej različni.
V bistvu je res, da še zdaj doživljam te stvari enako kot v otroštvu, vendar pa sem bila takrat in zdaj srečna s to svobodo, ki jo imam/čutim; vseeno pa zdaj bolj javljam, ker se mi zdi pač fer, saj imam otroke in če mene ni, padejo čisto nanj in je fer, da lahko računa. Pa če se zapričam po plavanju, je bilo to včasih normalno in nihče ni vedel, kdaj pridem, zdaj je pač delavnik bolj predvidljiv, zato ga tudi prej zaskrbi. Včasih sem pač imela način življenja, ki je bil dostikrat cel dan zdoma in tudi mobijev ni bilo in so vedeli, da pridem šele zvečer in se valjda zato ni noben sekiral. Če me pa ne bi bilo po zadnjem busu, bi pa ziher paniko zagnali;).
_____________________________
http://vecna-optimistka.blogspot.com/
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
Kdo ima tu kake frustracije mi je tako že dolgo jasno.. 
Doma pred tv-jem čakat je kul...ko si pa zmenjen, je pa že mal bolj mučno... 
