kalbo -> RE: otroci včeraj, danes, jutri (7.6.2011 9:25:01)
|
IZVIRNO SPOROČILO: barni Ko sem bila jaz otrok, sem sploh očeta ubogala že na pogled, beseda sploh ni bila potrebna. DA bi kaj upala reči nazaj ni bilo šans, ma mi sploh ni prišlo na misel. Pa me je tudi nadrl, kregal, ja tudi po riti sem kdaj dobila. Pa vseeno nisem očeta ali mame nadrla nazaj ali ju udarila. Danes imam sama otroka in moram rečt, da me marsikdaj preseneti. Trudim se, da se čimveč pogovarjam in razlagam, vendar včasih ne gre zlepa in je tudi kreg, vpitje, ja grozna sem, tudi kaka po riti je že padla. In tokrat je drugače. Drugače, kot je bilo pri nas. Vidim tudi pri kolegicah, znancih, pirjateljih...otroci mirno odgovarjajo nazaj. Če ga kregaš mirno reče:"Ne bom te več poslušal/a." Ali pa ko se malo glasneje pogovarjaš v avtu reče: "Bodi tiho, ker poslušam pesmice". Ja tudi moj otrok se včasih odzove tako ali podobno. Tako da imam občutek, da imam pred seboj pubertetnika in ne triletnika. Včasih smo v družbi tako presenečeni nad odzivom otrok, da ne vemo ali naj se smejemo ali jokamo. Sprašujem se namreč, kaj šele bo? In kaj bi sploh pomagalo, da bi se otroci naučili, da se določene stvari enostavno ne smejo reči nazaj. Morda je to pomanjkanje spoštovanja, samo nisem prepričana, da je res to. Je morda kriv tudi vrtec? Ko jih včasih poslušam, ko se pogovarjajo med seboj, se mi zdijo tako zelo odrasli. Imajo prav hude debate. Ne vem morda pretiravam, samo res se mi zdi, da mi nismo nikoli na tak način komunicirali s starši - tudi moji starši pravijo, da nismo bili taki. Ali pa jim preprosto preveč pustimo? Ne vem. Debat na to temo smo imeli že malo morje in česa pametnega nismo zaključili, morda le to, da so današnji otroci drugačni od nas. Pa so res? Zakaj? Kaj je tako drugače? Včasih se mi zdi, da kazen sploh ne zaleže, nobena. Kot da vedo, da to itak ne bo trajalo večno in se niti ne sekirajo prav dosti. Kaj pa vi menite o današnjem otroku? Je res drugačen od tistega otroka izpred 20, 30, 40 let? Ah daj no, z odebeljenim je moja pokojna babica vedno začela pridigo. mi pa nismo bli taki...ja pa kaj še. Seveda smo bli, sam se tega ne spomniš. Drugačni so od nas, ker živimo v drugačnih časih, globoko v sebi so pša popolnoma enaki otroci, kot so bili generacije nazaj.
|
|
|
|