Kerensa*
|
IZVIRNO SPOROČILO: Poker face Prijavila bi se samo zaradi glavne nagrade, drugače pa nimaš nobenega interesa oz. "talenta" za kmetijo. Razumljivo? Popolnoma. In to brez problema priznavam - saj česa drugega, kot je glavna nagrada, sploh ne vidim. Tiste obrabljene fraze a la "hotel sem preizkusiti samega sebe, koliko zmorem", so iz trte zvite v večini primerov. Jaz sem sebi v svojih 30-ih letih že zdavnaj dokazala, kaj, kdaj in koliko zmorem in za to res ne potrebujem neke kmetije ali Kmetije. Fizično delo me niti pod razno ne veseli in ga opravljam tako malo, kolikor se le da. Veselja v kidanju dreka ne vidim, prav tako tudi ne v jutru, ki se začne ob 5-ih ali prej, brez normalne kave, pa še mleko si moraš it' prej sam pomolsti v hlev, namesto, da bi ga vzel iz hladilnika. V glavnem - lahko bi naštevala v nedogled stvari, ki me odbijajo pri življenju na kmetih. Priznam, da sem pač razvajeno mestno dekle. Imam pa rada naravo, to je pa tudi res. Pogled s hriba navzdol, na sončni vzhod ali zahod - to sem imela priložnost pred leti izkusiti na Dolenjskem. Vrata kopalnice so se mi odpirala na balkon (don't ask, zakaj je model tako gradil hišo - nimam pojma) in ko sem ležala v banji, sem imela fenomenalen razgled. Vonj pokošene trave mi je bil od nekdaj všeč (samo kosi naj nekdo drug, ne jaz), prav tako ležanje v trave in opazovanje oblakov. Senca pod drevesi, prijeten vetrič in ohlajen Union Orange... aaargh, mnjam. Sprehod po gozdu, nabiranje borovnic, obmetavanje s storži,... Najbližji sosed je tako daleč, da te ne sliši, pa četudi priklopiš zvočnike iz diskoteke. In to so malenkosti (ali pa "malenkosti", kakor kdo želi), o katerih je vredno razmisliti.
|