ronja
|
Zmajevka, verjetno to ne leti glih name, ker ne vem, če je kje kdo, ki bi me imel za svetnico (najmanj pa sama sebe, navsezadnje že dveh nujnih pogojev ne izpolnjujem: nisem verna, spala sem tudi s fantoma, s katerima nisem imela otrok in tudi zdaj spim s fantom, s katerim nisva poročena - shame on me, hehe), ampak vseeno odgovarjam, ker moram pač počakat, da se speče ena plast tortice - torej:
kak drug dan bi se posula s pepelom, kako grozna mama sem, ampak danes se mi to res ne zdi. Imata se fajn. Da sem dobra gospodinja, se tako nikoli nisem hvalila, ker to definitivno ni moj cilj, niti se mi to po pravici povedano ne da. Naredim toliko, da je kolikortoliko ok. Definitvno ne pucam veliko, ker sem lena za to. Rada pa kuham.
Na splošno se ne delam kaj dosti drugačne, vsej zavestno ne - večina ljudi, ki me potem spozna v živo, je presenečenih, da sem čisto ista. Meni se zdi to hecno - kaka pa naj bom?
Kadar ima kdo problem, takrat mu najlažje pomagaš, če mu poveš, kako bi ti ravnal v njegovi situaciji oz. kako bi se ti zdelo prav, da bi ravnal (to dvoje namreč ni nujno isto).
Evo, recimo naš današnji dne: služba, Ronjo k zdravniku na kontrolo, domov, kosilo (špinača, krompir in pohan sir), potem sta si malidve zaželeli risat in vmes sem jaz veselo srfala po rr. POtem smo šle v trgovino, pa v park na igrišče in spletale venčke iz marjetic (ki so jih potem hotele imet še vse ostale punčke na igrišču). Smo prišle domov, se zrihtale in sta se šli kopat. Vmes sem vsake toliko pokukala sem, vmes pa zamesila testo in začela s kremo. Potem sem ju zrihtala (stuširala, ker sta se kopali v peneči kopeli), posušila, dala sveže pižamce (oblečeta se sami), vmes pa sem začela delat kremo in olupila mango. Sta prišli na večerjo (mleko s kosmiči in mango), pojedli, potem smo se šle crkljat in stiskat, prebrale Rdečo kapico, zapele pesmico in sta počasi mrknili, jaz sem se odplazila stran in pekla dalje.
Res je, da kadar se le da, skliznem - res je pa tudi, da kadar me le rabita, pridem (me itak prideta iskat). Ne vidim razloga, da bi jima morala ves čas za vratom viset. Strašno luškano mi je slišat njun smeh in igre, pa da me ni zraven, da se sami med sabo igrata... Se mi zdi, da bi delala škodo, če bi ju pri tem motila. In ne vidim nobenega razloga, da bi morala imet slabo vest, če si takrat jaz vzamem čas zase. Tudi kdaj, ko bi si onidve želeli, da smo skup, pa sem recimo lačna in pojem v miru. To sem dolgo rabila, da sem se naučila, še zdaj nisem glih najboljša v tem - ampak se mi zdi to tudi pomembno.
Mi pa ni problem priznat, da mi dostikrat ne znese vse: sploh kadar sem bolana, to se meni fuuuuuul pozna. Če sem zdrava, sem na spidu, mi ni problem vsake risbice gledat tako dolgo, da bom videla tistega raka, ki se je spremenil v jato ribic in potem v tigra. Ampak kadar sem pa čist fuč, takrat mi pa to je problem. In takrat lažem . In usekavam bližnjice. Naredim juho iz vrečke ali testenine s paradižnikovo omako, ki sva jo vložila lani ali dam puding namesto sladice. So what, svet se zato ne bo podrl.
_____________________________
http://vecna-optimistka.blogspot.com/
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
spat, pospravila kuhinjo,...... a lahko zdaj sodelujem? 
Drugače pa, Colt, vsekakor zelo dober odgovor. 
