|
krtek 1 -> RE: 2 letnik in igra (13.5.2011 20:43:51)
|
IZVIRNO SPOROČILO: manna
Z njo se igram samo če mi to reče, če me pokliče. Sicer se igra sama; riše, zlaga kocke, daje dojenčka, medvedka in ostale na kahlico in se pogovarja z njimi, pelje dojenčka v vozičku, ga slači, kopa in premetava sem pa tja, "bere" knjigice, se skrije in reče naj jo poiščem, se valja po tepihu in poskuša delat prevale, teka v krogu. Zunaj se gunca v gugalnici, brca žogo, teka, nabira rožice, lovi mačko. Obožuje tudi tobogane.
Ponavadi začne sama nekaj počet, potem pa pride k meni in mi reče kaj naj delava, kaj naj ji pomagam,...Tko da sem nekako napol z njo, napol pa je sama, oz.ves čas sva v istem prostoru, ampak ponavadi ne potrebuje mojega animiranja.
Sem absolutno za to, da pustiš otroka pri miru naj dela kar hoče. Nevem zakaj ga sploh gnjaviš z nekimi svojimi stvarmi?
Tudi jaz mislim,da včasih malo preveč silimo v njih,saj pri svojih vidim,da sem naredila napako.Že če se je kateri od niju malo kaj zamislil in gledal skozi okno ali ležal sam s sabo na kavču,sem že začela drezati v njega in ga spraševati kaj je,se ne boš več igral in podobno.Sedaj,ko sta stara 6 in 2 leti,pa se ne znata sama nič zaigrati,sploh tamali ne in želita imeti ves čas nekoga zraven.Včasih zna biti to kar naporno,ko pridem iz službe ali če smo kje na obisku.Poznam pa otroka,ki se vso sorodstvo z njim neprestano ukvarja (babice,dedki,starši,tete in strici) in je mali zelo brihten za svojo starost.Če ga primerjam z našim dveletnikom,zgleda kot da je naš leto dni mlajši od njega, glede govora,razmišljanja,motorike....čeprav je naš čisto povprečen otrok.
|
|
|
|