ronja
|
Anoninma - tocno to, kar si napisala, so tud moje misli. ce otrok in potem odrasli s PP ni samostojen in potrebuje konstantno pomoc, kaj je potem z njim, ce prezivi starse?
To je pa še en velik problem, ja! Zanimivo je to, da kar sem spoznala mamic z otroki s pp, večinoma niso proti ns (ena jo je šla celo delat, samo ni imela tako velikega tveganja, da bi šla na ac). Kar nekaj jih je pa napisalo isto kot ti - da zavestno ne bi hotele rodit prizadetega otroka, čeprav imajo svojega seveda najrajši na svetu...
tko da spet ni tko enostavna odlocitev, ce ves, da bos morda na svet spravil otroka, ki bo morda velik del svojega zivljenja prezivel po bolnisnicah in ob tem trpel. zase lahko trdim, da lazje izgubim otroka se predno ga spoznam. men bi blo najtezje od vsega otroka imeti ob sebi nekaj let ter ga nato izgubiti.
Bi bilo pa meni grozno težko splavit po 14. tednu, ko otroke že čutim brcat... Če bi zdaj ugotovili kake nepravilnosti, ne vem, kaj bi naredila... Upala, da niso tako hude?
Zame pa ostaja vprašanje, ali bom sposobna svojemu otroku stati ob strani, ne glede na to, kaj se mu v življenju lahko zgodi, če mislim, da ne bom zmogla v primeru kromosomske nepravilnosti.
Ne gre zato, da ne bi mogle stat ob strani otroku s kromosomsko napako. Gre za to, da ga lahko s tem, ko ga rodiš obsodiš na 2 leti operacij in potem smrt. Da je celo njegovo življenje ena sama bolečina in trpljenje. Da je v tem primeru tudi nekaj let cele družine, vključno z že rojenimi otroki, eno samo trpljenje. Da s tem vzamem svojima puncama eno razigrano otroštvo. Še vedno se to lahko zgodi, vendar v tem primeru ne bom imela možnosti tega preprečit...
Bi bilo pa zanimivo v sklopu seminarske vprašat še mamice otrok s pp, kako gledajo na to. Kot lahko že tu vidiš, niso vse proti upn, čeprav imajo enako rade svoje otroke kot me svoje, to itak ni odvisno od njihovega zdravja.
Katja, moje sožalje! To je najhujše, kar se ti lahko v življenju zgodi - da izgubiš otroka...
Vem pa da, je za našega Jurčka tako bolje, da je odšel med angelčke, ker drugače bi on trpel in mi vsi z njim...
To je pa prava ljubezen, ki postavlja res otroka na prvo mesto!
Če bi bila to moja prva nosečnost in bolj pozno, ko ne bi vedela, če bom lahko spet zanosila, pa bi verjetno v vsakem primeru obdržala otroka. Vendar v tej situaciji ne morem bit. Kar se tiče tega, da ne pustim življenju živet: to narediva vsakič, ko vzameva kondom - zaenkrat sem 5x zanosila 1. mesec, ko ga (lahko tudi samo 1x) nisva uporabila... Torej to ves čas delava - lahko bi imela že 10 ali še več otrok, verjetno celo zdravih. Pa jih nimava.
Sama sem imela rezultate nuhalne svetline v redu, pričakovala sem otroka brez kromosomskih napak.
Downovčki, ki jih ns spregleda, baje večinoma niso tako zelo prizadeti - ne telesno, ne umsko kot povprečni oz. niso skoraj nikoli med huje prizadetimi. Tako da tak otrok lahko potem živi srečno življenje, saj ne bo ves čas po bolnicah, ampak bo doma z ljudmi, ki ga imajo radi... To je čisto nekaj drugega kot boj za življenje vsak dan, iz operacije v operacijo...
Podpis.
PS: bi pa tudi v primeru, da bi bila 100%, da bom otročička obdržala ne glede na vse, hotela it na ns. Že zato, da se lahko pripravim, če bo rezultat slab - da preberem čim več o bolezni, kako pomagat takim otrokom, da dosežejo to, kar pač lahko.
NM28, jaz bi verjetno šla na ac, ampak takoj po rezultatu DHTja, ker je vsak teden težje, po moje. Ko enkrat čutiš dete, je ful težko razmišljat o upn... Malo je verjetno tudi odvisno od tega, ali sta se za tega otroka zelo dolgo trudila in se bojiš, da ne bi mogla več zanosit ali je nastal takoj brez problemov. Jasno da v prvem primeru človek malo bolj pretehta, ker ve,da lahko sicer čaka še nekaj let na naslednjega...
_____________________________
http://vecna-optimistka.blogspot.com/
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
Pač odvisno, seveda od bolezni, ampak v povprečju živijo manj časa. Uf! 
...... 
