|
ronja -> RE: kakšen vzgojni ukrep? (12.5.2011 0:44:53)
|
. Skratka, želim vprašati za nasvet, kaj ste otroku "odvzeli" ali mu prepovedali, da je palilo, da se trmarjenje ni več ponavljalo. Pri nas brez knjigice zvečer pač očitno ne zaleže.
Odvisno od situacije. Vsekakor mora bit kazen takoj, ne šele zvečer, ker do takrat že pozabi in kazen ne učinkuje. Najboljše je, če je kazen povezana z neželjenim dejanjem: primer: če začne grdo delat s hrano, mu jo vzameš. Jaz jo dam potem 1x nazaj, če obljubi, da bo lepo delala in navadno to zaleže. 2. ne bi vrnila.
mah, men je blazno odprl oci en nasvet, da tako obnasanje preprosto ni sprejemljivo in da moram sama pri sebi razcistiti, ce sm pripravljena to prenasati. ne more se metat na tla, dret in tepsti, ce necesa ne dobi al pa za prazen nic. ne more. trma je v njih in OK je, da izrazajo svojo voljo - ampak naj jo izrazajo na kultiviran nacin (cesar se pa morajo nauciti!
To ti je pa ziher gina napisala[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley1.gif[/image]. Se pa seveda strinjam. Mojidve točno vesta, kdaj je resnično ne, kdaj se mi pa še ne da reagirat.
pomagalo je popolno ignoriranje in to, da je videl, da s tem res ne bo nic dosegel in da mi medtem delamo svoje stvari, kot da njega ni - to ga je najbolj jezilo, ce mene vprasas.
Lejla je tudi bolj taka. Ronjo bi pa to ubilo, njo si moral pocartat, sicer se bi ji odfecljalo čist, Lejla znori, če ji ne daš časa, da ona sama razmisli. Čeprav je tudi Lejli kakor kdaj. Včasih ju njuna lastna čustva čisto zdelajo in takart se sicer jokata, ampak se hočeta zmenit oz potolažit pri meni - takrat ne težim, da morata nehat jokat, ker vem, da je zato, ker sta žalostni, ker smo se skregale - saj tudi meni ni to fajn in razumem, da njima ni. Če pa samo trmari, se pa delam, ko da ni nič - če se vrže na tla, stopim pač čez njo in ji zraven lepo mirno povem, da na ta način ne bo nič dosegla, da se pa komot pogovorimo, ko bo hotela. In potem jo vidiš, kako te gleda, če jo gledaš in če pogledaš tja, začne tarnat, če pa gledaš drugam, pa kar utihne, Ful hecno, hehe. Face male, vse naštudirajo. Včasih potem pride, ko da ni bilo nič z neko čist tretjo idejo, včasih pa ji paše, da se še zmenimo. Delam po občutku.
Moram pa priznat, da imam srečo, da nobena od njiju ni preveč težka po karakterju. Saj sta obe probali s temi trmami, tudi fejst (mislim sta se tudi drli, pa včasih po tleh metali), ampak ni dolgo trajalo (mislim nista meli dolgo takih izpadov) oz. je bil kak zunanji dejavnik za to (Lejla je striktno vsakič, kadar sem prišla prepozno v vrtec, doživela histerijo - in vsakič, ko sem bila pravi čas, je bila ko angelček, ne moreš verjet, da je to tako dobro delalo, brez napake, praktično - pa razlike 10 min ali še manj!) Takrat je vedno našla nekaj, da se je čist zjokala in zdrla - ali se ni hotela oblečt, ali obut, ali ni hotela iz vrtca, ali je hotela ona nest malico, pa sem ji jo dala nazaj, pa je bilo že prepozno, će ni našla nič pametnega, si je pa zaželela nekaj nemogočega - prav videla sem, da dejansko ni fora v tem, kar hoče/česar noče, ampak v tem, da enostavno mora dat ven svoja negativna čustva: jezo, žalost, strah mogoče, da ne bom prišla? ne vem, vsekakor je bilo to zelo 100% - in je še zdaj. Če sem zgodaj, bo vse ok. Pomagalo je to, da sem ji enostavno dovolila dat to ven. POvedala sem ji, da mi je žal, da sem zadnje čase vedno tako pozna, da bo še nekaj časa tako in da bi res rajši, da bi bilo kot prej, ampak ne morem. Da bo spet tako takrat pa takrat. Da jo imam rada in da je jezna, je lahko in če je žalostna, se lahko zjoka. Skratka, pomagalo je, če sem se ji opravičila.
Ronja je bila taka, ko sva prišli z Lejlo domov iz p. - do nje je bila vedno cuker, še zdaj je, res super starejša sestrica, do mene je bila pa ubibože! Jezna name, težila, tečnarila, za vsak drek se je kregala, obema nama je kontrirala za vse, karkoli sva ji dovolila, ji ni bilo všeč, ker ona se je HOTELA skregat, da da svojo frustarcijo ven. Tako da včasih je dobro pogledat še malo širše, če so kaki zunanji dejavniki, zaradi katerih se ne počuti ok (samo to pride v poštev, če ima samo včasih take izpade ali pa če jih je naenkrat dobil in prej ni bil tak - če je tak že 2-3 leta, potem so se vsi dejavniki že parkrat vmes zamenjali). Pomagalo je to, da sem si vzela ful časa zanjo in da sva delali stvari sami in ves čas sem ji govorila, da je ona moja prva punčka in vedno bo in da jo mam ful rada. V 14ih dneh je bila nazaj srček - ne moreš verjet!
Če delata kaj, česar ne toleriram, povem, opozorim, da naj nehata, ker mi to ni všeč oz. razlog, zakaj ne, naslednjič opozorim tako, da zagrozim s kaznijo, naslednjč kazen izvedem (malo odvisno od primera, včasih se za kako pospravljanje tudi dlje pregovarjamo, če se mi ne da takoj postopat in točno vesta, kdaj mata še kok fore;). Če se mi le da, še parkrat ponovim razlog, zakaj tega ne dovolim.
Če gre za varnost, sem pa "kruta" - če noče dat roke za čez cesto, jo zagrabim in odvlečem čez. NI mi všeč, vem pa, da je to boljše, kot da jo kdaj zgazi, zato nimam neke slabe vesti. Se pa potem na drugi strani ustavim, sklonim k njej in jo objamem in ji razložim zakaj sem tako reagirala in zakaj je tako važno, da da rokico.
počne pa to zato, ker še nisi pogruntala kaj mu ni všeč in ga zaradi tega tudi učinkovito ne moreš disciplinirat.
Ja, to zna bit ful triki - Ronji je bilo grozno že to, da bi morala bit stran od mene - pa je to lahko 1 meter stran, samo ad ne bi smela do mene - to jo čist ubije in zato je nisem nekaj zapirala drugam, ampak sem ji povedala, da bom šla jaz stran, v drugo sobo, če bo tako kričala, ker mi tega ni treba poslušat in nočem. Lejla pa je bolj flegma, njo smo dajali na stolček, samo da je njej ta kazen ful všeč- tako da dejansko ni kazen, ampak vedno pa takrat rata pridna in se gre vsest, si sama prinese stolček na sredo sobe in se ji ful fajn zdi, da je na stolu, vedno se reži ko pečen maček, če gor sedi - mislim, nama je ok, hehe. (mogoče zato, ker imajo v vrtcu tudi ta stolček, samo ona je skoz nekaj pridna in ni bila še nikoli gor - vsaj kolikor vem - vsakič ko vprašam pravijo, da bi mi ziher povedale, če bi bilo kaj narobe, sam da je res taka, da bi jih takoj mele 14 takih, pač nekonfliktna in potem se ji dobro zdi, če lahko gre ona kdaj na stolček - ne vem, ugibam).
Tako da jaz sem vedno za, če se hočeta pogovorit (to ju pač vprašam in ko sta za, ju objamem in se pogovorimo - ne zahtevam, ad sta takrat tiho in nič ne jokata, samo dret se pa ne smeta, ker potem se ne moremo pogovarjat). Včasih tudi pali, da jima rečem, če rabita objemček- ker včasih jim manjka pozornosti, pa sami ne vejo, da je to to in začnejo nagajat. Zdaj že sami prideta in rečeta, da rabita objemček in je vse ok. Veliko lažje j enamreč objet prijaznega otroka, ki te pride prosit za to kot pa eno drelo, ki ti po živcih skače;). Tako da se splača jih naučit, da se da čustva tudi drugače sproščat in da znajo tudi prepoznat svoje potrebe (v tem primeru po mami/očetu)...
Tako da: otroci so različni: jaz imam srečo, da mojihdveh ni bilo nikoli treba pustit v kazni celo minuto ali kaj takega. Ronja je itak po 5ih sekundah, ko ni bila čisto ob meni totalno zajokala in bi vse naredila, da se zmenimo, tako da pri njej si v bistvu niti nisem upala tega uporabljat, ker se mi je zdelo, da preveč dobro dela - nočem ji ubit karakterja, že tako se ne zna zase postavit. Pri Lejli pa kot rečeno - njej je ta kazen igra in ji je ful všeč... Tako da - netipični otroci;).
pa nimamo nikjer napisane razpredelnice koliko časa se sedi za določen prekršek oz. niti pod razno se ne sedi toliko kot so stari...jaz se ponavadi tudi vsedem k otroku in to sedenje ponavadi mine v pogovoru,razlaganju vzrokov in posledic ali pa kar tako v tišini
A veš, da jaz isto delam? Samo da jaz nimam izkušenj z drugimi otroki in sem pač mislila, da imam pač samo srečo, da se to pri mojih da, da so pa drugi precej težji za vzgajat.
Če je otrok večji, včasih kaj zaleže tudi pogovor na samem, spodbujanje, da ti poskuša umirjeno povedat kaj sploh hoče, kaj ga moti, zakaj se tako vede....), če je manjši, dostikrat svoje naredi že drug prostor, umirjena beseda ali pač čakanje ,umirjanje....To ti zdaj naštevam tako iz glave...Je pa res , da je vsak otrok drugačen, vsako obdobje otroštva drugačno in zato pač vsak rabi individualno obravnavo...
Ja, pri mojihdveh to res ful pali - samo sem mislila, da ne pri vseh, jaz nisem vzg., nimam pojma o drugih, samo svoje poznam. Pri nas navadno izgleda tako, ad vzamem punco, ki se zjoka v naročje in jo umirim in potem se zmenimo. Lejla včasih tega noče in hoče najprej sama razmislit. So pa tudi vzg./babice/nakljčuni mimoidoči... rekle, da znata ful dobro razložit, kaj bi radi, mogoče ravno zato.
Potrebno se je z njim pogovoriti, ga naučiti upravljanja s čustvi - ne s potlačevanjem čustev.
Ja, to pri nas dela. Navadno lahko uganem, zakaj je jezna/žalostna (tisto, akr je v resnici vzrok, ne tisto, kar je bil povod) in ko tisto poveš na glas, se otrok nekak umiri - ne znam opisat, ampak kot da bi mu odleglo, da si videl, kaj ej problem. IN potem še malo traja, da se čisto umiri od samega razburjenja, ampak takrat se zgodi ena prelomnica.
tehnofil, pri nas to dejansko deluje, ampak pravijo, da ni pri vseh tako. Pri nas sta tamalidve neverjetni: enkrat sem bila nekaj jezna na lubija zaradi ene bedarije, ki se je zgodila glihkar, malidve nista vedli nič o tem, pa pride on na igrišče k nam in tamicena odkoraka od njega. Jo vpraša, če je jezna nanj: ja. Zakaj pa? Ker je mami jezna nate. Midva sva sam debelo pogledala, ker je tudi on vedel, da tudi če bi hotla v tistih par sekundah tega ne bi mogla rečt. Detektorje majo ful hude. Pa sploh ni bilo nič tako strašenga. PO drugi strani pa sta lahko čisto nasprotne volje kot midva. Ampak točno vesta, če so stvar že zunaj in se jih rešuje ali še ne - takrat ap težita.
tehnofil, še to: meni se zdi, da se zelo čuti, ali je trma zaradi probavanja mej, čisto tako, da vidimo, do kod lahko gremo, takrat se otrok tudi reži, ko nagaja, vse skup se mu fajn zdi in v bistvu uživa v tej igrici ali je pa trma iz obupa, frustracije, ko je otrok glih tako nesrečen kot si ti, ko ga gledaš... ne vem, ne znam razložit, kje točno je razlika, ampak se čuti - v barvi tona joka, v tem, ali se flikne na tla in te gleda, če ga gledaš in če ga ne, je že dobesedno dobre volje in se zabava, če ga pogledaš, pa se spomni, da mora težit ali pa če enostavno išče razlog, da bi se lahko zdrl, ker mu je pač hudo. Zato se mi zdi, da je pri teh dveh trmah treba različno postopat - vsaj pri mojihdveh to deluje. (no, ronja itak že dolgo ni več trmast človek).
Po moje je pri našem ukrepanju ob trmi važno, da starši ostanemo mirni......da se ne vznemirimo in se začnemo obsojati kaj delamo narobe, kaj bodo drugi zdaj mislili o nas, če se izpad zgodi v trgovini.....da nas ne prizadene, ko otrok reče "Nisi več moja mama, nimam te rad" in da zaradi tega nismo užaljeni.....ker itak vemo, da dete to ne misli dobesedno.......
POdpis. Prvič, ker če še mi zdivjamo, smo isti kot on, torej slab vzgled (kar ni vedno ravno lahko in ziher vsakemu staršu kdaj spodleti - vsaj jaz še nisem kakega ultra skuliranega videla), drugič pa zato, ker mu s tem vzamemo orožje. To sem tudi mislila pod "ignoriranje" - ne da ignoriraš pojav, ampak da se mu ne daš sprovocirat.
res je pa, da je nikoli ne zapiram v sobo, ali pošiljam sedet na stopnice......ne vem, nekak mi ta način kaznovanja ni pri srcu.....vedno jo pomirim in stisnem k sebi, pa če se še tako otepa in v nekaj minutah mi jo vedno uspe pomiriti...
Pri Ronji ta način daleč najboljše dela. Lejla pa recimo hoče imet svoj čas, da razmisli. Včasih ni to nič časa, včasih pa je. In če ji ga dam, se bo potem rada zmenila, če pa jo hočem objemat takrat, pa znori (Ker sem isto delala, ker sem bila pač Ronje navajena - ki se je tudi včasih otepala, vendar sem čutila/vedela, da to rabi - Lejla pa včasih rabi mir, to ni dolgo, navadno minuto, dve, potem se pa stisne, oz. se pusti stisnit, ampak hoče pa tisto svojo minuto, imam občutek, da če takrat rinem vanjo, vzame to kot vdor v svoj prostor, ne znam razložit - niso vsi otroci enaki, hočem rečt).
|
|
|
|