tadejluka
|
No tkole...mojga ni blo doma pr Tadeju in Luku nič ko sta bla dojenčka...ker je pač vozu špedicijo, da smo lahko naredl bajto, pa kupl avto, pa živeli...jest sem pa takrat delala faks, vmes 2x rodila, pol delala preko študenta,, nardila pripravništvo in se zaposlila. Otroka so pa med tem pazli vsi drugi samo midva ne ( soseda, kolegice, občasno tast in mami). Verjemte, da mi je blo fulll hudo 4,5 mesecev starega otroka pustit pri babici in it na vaje u KC. Pa smo preživeli nekako! No pol se je pa življenje nekako poštimalo, moj je zamenjal službo ( zdej dela u lj 8-16, vikendi doma), jest sem dobila za nedoločen čas, pa smo se dločili za še enga ! In smo ga dobil! Tokrat na način, ki si ga vsi predstavljamo kot pričakovanje dojenčka, porodniška,itd... No in mali je totalno navezan na atija najbolj, tavelkadva sta bolj moja. In zdej bo kdo reku, da sem bla slaba mama prvim dvema...mogoče res ampak takrat se to meni ni zdelo, midva sva želela samo čimprej končati nedokončane stvari (hiša, faks, služba), da bi potem lahko uživali skupaj z otroci! In sedaj, ko mi rečejo kolegice, ki imajo sedaj prvega otroka...blagor tebi ti imaš že velike otroke in si že dala najhujše skozi...si mislim, kljub tebu kar sem napisala zgopraj so moji otroci zrasli v vljudne, prijazne, srčne, ljubeznive otroke, ki si jih nisem niti upala želeti...tega da me tolikokrat ni bilo njima se sploh ne spomnita. Sedaj pa delam v turnusu in se velikokrat zgodi, da me vprašajo zakaj moram v nedeljo v službo-sej to pa ja nihče ne hodi-in zakaj me ni doma, in boli srček zelo! včasih tudi za nazaj! Ampak imajo doma atija, ki poizkuša nadoknaditi vse izgubljeno, in mu to tudi super uspeva. Jest si pa ravno tko privoščim večer off s kolegicami vsake 14 dni...če ne grem me že sprašuje moj kaj je narobe, pa zakaj ne grem! No poanta te pisarije je...ne vem kakšna sploh...ko sem brala poste sem hotla delit mojo zgodbo! Ja in imam se za dobro mamo!
|