|
Luni -> RE: nasveti za (bodoče) prvošolčke (11.3.2011 17:48:11)
|
Kot si rekla: otrok otroku ni enak. Pa vendar ti lahko posredujem moje izkušnje.... Imam dva šolarja, prvi je v osmem, drugi v četrtem razredu. Naša tamala bo šla v šolo prihodnje leto.
Torba: ne kompliciraj za prvi razred. Učbenike, del.zvezke in ostalo imajo v šoli, v petek torbo odnesejo domov v bistvu starši in jo v ponedeljek prinesejo nazaj (kaj nesejo čez vikend domov, je odvisno od šole do šole oz. celo od učiteljice). V drugem mu pa kupi tako pravo šolsko torbo, za na obe rame, naj ti ne bo škoda denarja, pa glej, da si izbere vzorec, da bo imel torbo lahko 3-4 leta.
Druga alineja: potrebščine, kar jih boste morali kupiti, naj izbere otrok sam, seveda s tvojo pomočjo. Tako bo že pri izbiri zvezkov, barvic, svinčnikov čutil veselje in odgovornost do šole. Dodatne dejavnosti: odvisno od otroka. Pri nas smo morali prvega pri izbiri "bremzati", ker je želel povsod sodelovati, drugega sem morala pa dobesedno malo "porinit", ker ni želel čisto nikamor. Ampak to se z leti spreminja čisto pri vsakem otroku....
Koliko dela z otrokom je doma: spet je odvisno od njega samega, pa to itak veš, jaz ti povem svojo izkušnjo: pri prvemu otroku sem mislila, da če ne bom sodelovala in če ne bom vedela, kaj delajo v šoli, da bom slaba mama. V prvih treh razredih prav gotovo več. Pri vsakem, že zaradi branja, pisanja, poštevanke. Potem se pa to spremeni. Pri meni pa je pri prvem otroku potekalo tako (4., 5. in v začetku 6. razreda, ma jaz sem vedela preveč že v prvi triadi[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/zmeden.gif[/image]): vedela sem za vse preizkuse, teste, spraševanja, govorne vaje, plakate, vso snov sem poznala. Do šestega razreda. Ne da se opravičujem, vendar me je tudi okolica prisililila (posredno), da tako delujem (ne bom razlagala kdo in kako, ker ko se spomnim, se mi takoj pritisk dvigne...). Na začetku šestega razreda pa je imela na naši šoli predavanje Darinka Zalokar Divjak. Tukaj se ji javno zahvalim za njene besede, saj sem šele ob njih spoznala, kakšno škodo delam otroku, prvemu, drugemu in ne nazadnje sama sebi. Razlagala nam je, da smo starši šolo že naredili., da to šolo morajo delati naši otroci sami, samostojno, je pa prav, da smo ob njemu takrat, ko nas potrebuje, ko pride k nam z konkretnim vprašanjem. Nalogo mora narediti sam, pomagamo mu le, ko nam pove, da mu ne gre (kakšen otrok tega res ne pove, ampak starši bomo to tako ali tako opazili, pač je potrebno takrat otroka malo globlje pogledat). Obvezno mora imeti tudi zadolžitve in to vsakodnevne (posoda, sesanje,....) in nikakor nikoli ne sme biti za izgovor za neopravljeno delo šola!!! In še polno koristnih nasvetov. Od tistega trenutka sem našemu otroku prepustila vso svobodo pri razporejanju učnega, prostega časa, danes pojma nimam, kaj točno počne pri kakšnem predmetu, razen pavšalno, ker se pa ogromno pogovarjam z njima. Pripoveduje mi tastarejši npr. o poskusih pri fiziki, kemiji, pove mi, da bo vprašan, jaz se pa ne obremenjujem ali zna pri SLO določiti stavčne člene ali ne v nulo. Če mu zagusti kakšna snov, mi tako ali tako pove. A ti povem rezultat?: po ocenah je bil že tako zelo dober, vendar, ko sem se umaknila, je postal še boljši, odgovornjejši in predvsem SAMOSTOJNEJŠI! Uf, sem roman napisala, ne bom preverjala, koliko napaks em naredila, če imaš še kakšno vprašanje, pa kar!
|
|
|
|