Kerensa*
|
Ne morem, da se ne bi "spotaknila" ob omembi Ljubljane (nekje v temi je bilo napisano nekaj v stilu "pač nisem iz Ljubljane, kjer je služb dovolj") in ob konstantnem omenjanju uradno veljavne izobrazbe. Oboje sem najverjetneje v vseh teh letih na RR že 100x napisala, pa vendar... again.
Ljubljana ni zaposlitveni raj. Tiste, ki niste iz Ljubljane, nikar ne mislite tega. Takorekoč celo svoje življenje (s krajšimi "pauzami") živim tukaj in iz prve roke (pa ne samo moje) vam lahko povem, da je v Ljubljani sicer dokaj lažje najti službo, kakor v nekaterih drugih slovenskih regijah, ampak v zameno za lažjo oz. hitrejšo zaposlitev dobite pa še nekaj - veliko večjo verjetnost, da vas bodo nategnili. Tako ali drugače - ne boste dobili obljubljenega, pa če ste to podpisali 10x, ne samo 1x. In kaj vam potem pomaga takšna zaposlitev (sploh, če ste se zaradi tega še selili, organizirali varstvo otrok ali kaj podobnega)? In kaj vam pomaga cca. 25% (al' kolikšen naj bi že bil ta procent?) višja plača za enako delovno mesto, kakor npr. v Prekmurju, če pa potem teh 25% ali ne dobite ali pa morate tudi 25% več oz. dalj delati? V končni fazi ste na istem.
In (do)pustite si že dopovedati, da uradno veljavna izobrazba ni tisto edino, kar vam bo prineslo zaposlitev (niti željeno, niti nujno). VIP zveze seveda pomagajo, nikakor pa niso edino veljavno merilo oz. edini pogoj, da do zaposlitve sploh pridete. Veliko bolj pomaga lastna iniciativ, iznajdljivost, biti ob pravem času na pravem mestu, znati se morate prodati (ne glede na stroko) in pripravljeni morate biti tudi kaj riskirati. Primerov ljudi poznam (osebno) malo morje in drznila si bom narediti tri alinee, kakor Tanja55.
1.) Šef mojega g. Moža. Ni Slovenec, temveč je iz ene od bivših bratskih republik. Ne vem, ali je v Sloveniji že rojen ali pa se je sem priselil, ampak to niti ni pomembno. Nekoč je s svojima staršema živel v grdi in stari hišici v nič kaj uglednem predelu mesta, ki je, povrhu vsega, še na poplavnem območju. Izobrazbe nima nobene, razen OŠ - naredil je samo tečaj ali dva. Ampak človek je iznajdljiv in ima jajca. Na domačem dvorišču je iz lesenih desk, najdenih po okoliških odpadih, zbil skupaj garažo in začel šraufati avtomobile. Najprej svojega, potem od prijateljev, nato od sosedov, potem od sorodnikov - in tako dalje. Popolni samouk. Takrat še tolarji so se počasi nabirali in nekega dne je, skupaj s kolegom, ki mu je pri vsem skupaj pomagal, investiral v to, da je odprl podjetje. Naprej so delali na enak način, le v večjem obsegu. Najel je prostor in razširil dejavnost. Kupil je nekaj starih avtomobilov za majhen denar (tudi tiste, katere tudi vi vsak dan videvate, da neuporabni stojijo pred hišami vaših sosedov), jih usposobil in izboljšal ter začel služiti z njimi. Počasi si je lahko privoščil tudi kakšnega zaposlenega (da ni vse delal sam) in dobiček mu je prvotno pokrival samo najemnino za poslovni prostor. Ampak je vztrajal dalje, delal "od jutra do sutra" (kakor se temu reče) in... stvar je uspela. Danes ima, v svoji stroki, največje podjetje v Sloveniji, ki je tudi finančno najuspešnejše. Sedež firme ima sedaj v lastni nepremičnini, vredni bivših 40 milijonov SIT, ki jo je odplačal v letu in pol. V hiši ima lastniško stanovanje (poleg podjetja), še enega pa daleč stran, ko si hoče od dela oddahniti. Ima cca. 50 zaposlenih in še cca. 150 pogodbenih sodelavcev - vsi imajo dobre plače (čez 1.000€ netto), izplačane na datum in vsem so na rok plačani vsi prispevki. V nekem kriznem trenutku je na svoje ime (je zaposlen v svojem podjetju) vzel kredit, da je lahko izplačal plače zaposlenim. Izobrazbe pa še vedno nima nobene - in pravi, da je ne potrebuje.
2.) Moj šef. Prav tako ni Slovenec in prav tako ima samo OŠ. V svoji stroki je že 18 let in znan je kot eden večjih poštenjakov (v naši stroki je namreč ogromno nategovalcev in izkoriščevalcev). Ga ni človeka, kateremu bi bil dolžan samo en cent, vsi računi so plačani, je lastnik tako stanovanja, kot poslovnih prostorov v poslovni stavbi. Tudi on se je dolga leta učil svojega dela, obračal denar, pomagala mu je družina (žena se je zaposlila za polovični delovni čas, da je lahko doma polno skrbela za dva otroka, medtem pa je njemu ostajal čas za delo in s tem za to, da je celotni družini ustvaril razmere, kakršne imajo danes). Zaposleni pri njemu imamo enake delovne razmere, kakor moj g. Mož in če jamramo, jamramo samo zato, ker bi želeli še več.
3.) Sebe pa ne bom dala v "rubriko uspešnih brez izobrazbe", temveč samo kot primer, da se da. Imam samo OŠ, pa od svojega 15-ega leta, ko delam, še nisem bila brezposelna, razen takrat, ko sem sama tako želela. Od služb, katere sem si dejansko želela, jih je verjetno samo toliko, kolikor imam prstov na eni roki, takšnih, katerih nisem dobila. In samo v eni sem dobila odpoved - povsod drugje sem jo dala sama. Moja ne-izobrazba ni bila nikoli ovira - morda sem imela samo srečo, da sem naletela na delodajalce, katerim je bilo več do tega, da znam delati, da sem se pripravljena naučiti delati in da sem v zameno pripravljena tudi kaj pogoltniti. Bili so časi, ko sem finančno pošteno "gagala" (kakor se temu reče), ampak na srečo jih danes ni več. Saj ne pričakujem, da se karkoli spremeni čez noč. In vse, kar sem zaje*ala, sem zaje*ala sama - nihče drug ni bil kriv (v večini primerov). Tako, da tudi tukaj ne verjamem, da ženske z diplomami (pa tudi magisteriji in doktorati - ali pa "samo" s 4. ali 5. stopnjo) ne dobite dela. Za zaposlitev za nedoločen čas še verjamem, da pa nimate česa delati - ne, tega pa ne. Prav tako ne razumem tistih, ki trdite, da se vam za minimalca ne splača delati. Prav, potem pa sedite doma in jamrajte, da niste zaposlene - kaj bi zdaj rade, zaposlitev ali dobro plačo? Oboje, naenkrat, čez noč, brez posebnih izkušenj, v današnjih časih - a se hecate? Tudi jaz sem lansko leto začela na minimalcu (pa čeprav je moj g. Šef slišal, da sem ena najboljših v tej stroki na našem območju - je šel na ziher in raje prej preveril tako, da me je testiral), danes pa zaslužim minimalec x 2 + potni stroški. Jamram, ker imam nestalen delovnik? Ne. Raje sem vesela, ker si lahko edino tako še celotno ostalo življenje prikrojim po svoje. Jamram, ker moram biti na trenutke na neplačanem stand-byu? Ne. Vesela sem, ker sem plačana na uro in ker stand-by pomeni še večjo plačo. Jamram, ker kljub dobri plači nisem kreditno sposobna (je*enti SISBON!  )? Ne. Vesela sem, ker sem se naučila preživeti z gotovino, brez kreditov, leasingov, fa*ingov in podobnega in ker imam tudi s tem takorekoč vse, kar potrebujem.
Tako, da - nehajte jamrati, ženske! Doma ste, prav. Bodite vesele, da imate dom! Morate skrbeti za otroke, ki ste si jih želele in jih zdaj nimate kam dati? Prav- pa imejte bolne otroke v institucionalnem varstvu - boste tako bolj zadovoljne? Jamrate, ker zaposlenega moža ni nikoli doma? Bodite vesele, da ima službo in da lahko preživlja vas in tiste vaše otroke, ki ste si jih želele in jih nimate kam dati (zraven pa razmišljate, da bi imele še kakšnega). Kaj, za Boga miloga, bi sploh rade? A ste lačne? Ne, niste, morate pa pogledati na cene izdelov v trgovini. Face it. A nimate česa obleči in hodite gole naokrog? Vas zebe? Ste na smrt bolne ali pa nepokretne invalidke? Ste brezdomke (ampak wireless pa je, a)? Vas partner pretepa ali psihično izsiljuje? Ko bo kaj od tega, takrat pa le jamrajte.
Do takrat pa... nehajte. Ker nimate pojma, kako je biti lačen in na cesti (moje izkušnje s tem iz prve roke vam ne bom več ponavljala - sem vam jo tudi že dovoljkrat).
|
Natisni
. Žal zelo pogosto dobre veze pripeljejo visoko ljudi, ki niti niso tako zelo sposobni, še manj so začeli na dnu
- ne vedno, ampak pogosto (še enkrat ponovim 
Jaz bi za tak denar sedela 10 ur na dan le,da bi jo imela.
, da bi bilo morda celo dobro zamuditi kakšno temo na seminarju in z njo reči besedo več. Za vsakega je po dveh dneh vedela, kaj pije, vsakega je pocrkljala in kave - mljask 
