Anonimen
|
IZVIRNO SPOROČILO: Jantar Huda tema,...široko obzorje razmišljanja,...bom pa samo takole napisala: tudi sama sem doma,brez službe,se živimo z eno plačo,....saj gre,bolj naknap ampak gre,....rinemo iz meseca v mesec in priznam,dela ne iščem,dobivam od nikjer nič,....imam tri otroke,...in zakaj ne iščem dela,....ker nimam kam z otroci,...dve v šoli ena doma,ker nismo v vrtcu in zaradi moževe pogoste službene odsotnosti enostavno ne morem iti v službo saj ne vem kam bi takrat z otrokom,....babice in dedki so oddaljenio po 120 km ostalega sorodstva ni,....in kako naj si iščem službo,...pa bi jo z veseljem in z veseljem bi delala ampak trenutno misija nemogoče in sem nele vrste prisiljena bit doma,...ampak jamram pa ne,......je pa res,da tudi sama poznam kr neki takih "modelov" ki so cel dan po kofetkah in samo jamrajo a imajo vse možnosti za delo pa ne gredo in to iz razlogov ki so že bili navedeni,...predvsem,da se ne splača,....in če malo bolje pogledamo,...se res ne splača,....ampak jaz,če ne bi bila v to da sem doma primorana,ne bi bila doma pa makar za minimum bi delala že zaradi občutka,da imam svoj zaslužen €,.....tko da razlogov zakaj je nekdo doma je veliko,.... Za moje pojme je to še en izmed izgovorov. Ne da se hvalim, a midva z možem sva preživela, lahko rečem peklenska, štiri leta, ko sva oba v službah (on od 7-15, jaz od 8-16) skrbela še za nepokretnega tasta, najinega otroka, jaz sem delala izpite in pisala diplomo, mož pa je popoldne hodil v šolo. Babic in dedkov tudi nimava, ki bi nama priskočili na pomoč. Še huje. Določeni sorodniki so nama namesto pomagali, raje nagajali. A se je VSE poklapalo, ker se je MORALO. Človek preživi, ker mora in najde način, da se vse uredi. V nobenem primeru nisem hotela pustit službe, pa čeprav je šlo večkrat na knap. Bila je prava živčna vojna. Ko je tast dobil stalno mesto v domu, ko sem jaz diplomirala, ko je mož zaključil s predavanji... sem rekla možu, da če naju to ni ločilo, naju ne more nič več. Sva se potem celo poročila.
|