|
blaža -> RE: ah, ti naši 2-letniki... (7.3.2011 14:43:56)
|
IZVIRNO SPOROČILO: Matejusska
Naša 2-letnica ima obdobje preizkušanja mej, in sicer gre v skrajnosti. Kljub temu, da, kolikor berem stare debate, se nekatere ne strinjajo, da ima lahko 2-letnik močan karakter in da če je otrok težje vodljiv, da je pač nevzgojen, starši pa nesposobni, moram povedat, da je bila že kot dojenček na momente zelo zelo naporna, na previjalni mizi se je začela ritati in upirati takoj, ko je zmogla dvignit rito oz. se obrnit na trebuh. Ker sem že zelo hitro skužila, da zna biti kasneje težje vodljiva, ji od začetka postavljava z možem jasne meje, popuščanja ni, seveda v mejah normale oz. pri stvareh, kjer je treba, ne pomeni to, da jo v vsem zatremo in ji ne pustimo njene volje. Kljub vsemu vloženemu trudu, vsak dan preizkuša moje meje in to do onemoglosti. Ko ji rečem da tega in tega ne sme in tudi razložim zakaj ne sme, bo žnarala in težila, tako da jo potem pač odstranim in seveda sledi histerija. Ko smo v trgovini, se npr. zapiči v dvigalo ali pa v tiste živali-igrala, ko se lahko noter vsede in ima volan. Jo pustiš 10, 15, 20 minut in si misliš ok, zdaj ima dovolj in se ne bo upirala - ma ne, ona se bo drla in noče dol. Pa ne pomaga, če ji lepo razložim in prigovarjam, da moramo domov, ker da bla, bla, bla. Ko gremo ven, gremo večinoma v smer, ki si jo sama izbere, ampak vedno žal ne gre in če rečem, da gremo drugam (kar je nekje v 10%), je histerija in jok. Včeraj popoldne sem rekla, da greva po mleko da bova naredili palačinke. Se je strinjala (govori še ne, edino ja in ne pa še to bolj tako-tako), Ko pridemo ven, dretje, ker je hotela drugam. Sem ji rekla ali gremo po mleko ali pa naj grez očijem nazaj domov - in je šla z očijem domov, brez problema, še pomahala mi je. Prav vseeno ji je bilo, da grem jaz naprej ona pa domov. [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/hudicek1.gif[/image] Previjanje, sploh zvečer pred spanjem, je nočna mora, ritanje, jok, histerija. Skratka, nonstop vsak dan borba. Smo bili zadnjič na PEK na kontroli. Točno sem vedela, da bo šla na tobogan in ko bo treba v ordinacijo bo histerija. In je bilo tako - histerija, ker ona bi se še naprej vozila po tistem toboganu. Pa sem ji en dan prej govorila, da gremo k zdravniku, pa ko smo prišli na PEK sem ji rekla, da gre lahko na tobogan, ko pa zdravnik pokliče, greva pa k njemu. Me gleda v oči in vsa resna posluša, ko pa bi bilo treba to narediti, pa jok in histerija. Da ne govorim, kako me je dr. gledal - kot najbolj nesposobno mamo na svetu, ampak k sreči sem toliko močna, da me taki pogledi iz okolice ne ganejo preveč. In takoh situacij je še malo morje.
Pa saj v bistvu ne vem zakaj pišem... Itak vem, da so tudi drugi otroci taki, eni malo manj, drugi morda še hujši, da moram vztrajat, biti močna, se ne pustiti sprovocirat in da bo pač minilo, nekoč... Pišem bolj zato, da dam ven iz sebe. [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley13.gif[/image]
Ne vem jaz pa imam filing, da se ji vidva z možem vseeno preveč prilagajata. Vidva sta starša in vidva odločata, če bo lahko šla na igralo tisti trenutek. Ni vsak obisk nakupovalnega centra prava priložnost, da boste na igralih,( če razumeš kaj mislim).
pa s tem nisem mislila, da morata o vsem vidva odločat, ma če ona ve, da bo tričetrt po njenem,.. je logično, da je tako kot je.
Mogoče le želita bit prijazna, pa ji dovolit, da gre na igrala, izbere v 90% smer, v katero boste šli,... vse ji lepo obrazložita, za kaj gre mama po mleko, bla, bla, ampak otrok ne rabi vedno razlage na dolgo in široko. In več kot se boš z njo pogajala, ji vse na dolgo in široko razlagala, bolj se bo s teboj pogajala, da bo uveljavila svoje.
|
|
|
|