|
ronja -> RE: kruta usoda (4.3.2011 11:18:12)
|
becky, odgovora zakaj, nimam, pa saj verjetno ga nisi pričakovala... To je igra naključij, ki izbira ne glede na vse... Ni pa to neka tolažba. Tolažba je lahko edino to, da imaš dva krasna otroka in onadva krasno mami! In da bo to, kar ti je on dal, prisotno ves čas - ko boš govorila o očetu, bo postajal figura, ne bo "neznani oče". Navadno je otrokom vdov lažje kot pa otrokom žensk, ki jim niso hotele razkriti identitete očeta. Ker pri tebi ne bo skrivnosti, o očetu boš govorila, na nek način bo tu, čeprav ne tako, kot bi si želeli in kot je seveda najlepše. Ampak hočem rečt, da cel ni odšel. En košček živi v tvojem srcu, njegovi geni so v vajinih otrocih, ko je odšel, je vedel, da je zanju dobro poskrbljeno in je lahko bil miren. To je veliko in največ, kar si mu lahko ti dala. Če bi on lahko izbiral, bi gotovo ostal tu, ampak vsega ne izbiramo, smrti gotovo ne, sicer bi skoraj vsi večno živeli...
Bodi še naprej močna, (iz tvojih besed sije ogromna moč, mimogrede) otrok te rabi zdaj še bolj kot sicer! Preberi si knjigo Zadnje predavanje od Randyja Plausha (ne vem, če sem prav napisala) - to je očka, ki je neozdravljivo zbolel za rakom in tik pred smrtjo napisal knjigo za svoje otroke. Not je nekaj idej, kako otrokom predstavit starša po smrti... Mogoče bo tudi tebi lažje, ko boš videla, da se dogaja tudi drugim, da gredo čez...
Edina dobra stran tega, da se ti je zgodilo to v nosečnosti, je to, da boš do poroda že lahko vsaj malo predelala - da ne bo najhujši šok v prvih dneh, ko te dojenček tako zelo rabi... Tako se boš lahko takrat bolj skoncentrirala na otroka, saj zdaj verjetno ne moreš mislit nanju, ne da bi mislila nanj...
Vse dobro za naprej!
|
|
|
|