|
ronja -> RE: za tiste, ki imate otroke doma (30.10.2012 13:09:38)
|
skuštrana, mislim, da so stvari še vedno na računalniku, samo pot do tja je zbrisana, tako da jih naslednjič lahko prepišeš - dokler jih ne prepišeš, je sicer zadeva dejansko še tam, samo ne moreš pa več do nje. To ej tako nekako kot engrami v možganih - dejansko imamo not en kup informacij, vendar ni poti do njih (fizično, sinapse niso vzpostavljene do tja) in zato se tega ne spomnimo. Če pa to povezavo naredim, je pa naenkrat bum, ko ti je jasno še precej stvari od prej, za katere sploh nisi vedel, da jih veš... Računalnik pa piše podatke na trdi disk oz. pač na nek spomin raztreseno in potem so ti delčki vsepovsod in to, da je nekaj spravljeno, pomeni, da maš pot do tja. Če poti ni, potem naslednjič prepiše čez druge informacije in potem tastarih res ni več (se razmagneti in na novo namagneti al nekak tako je delalo na tastarih, res nimam pojma o računalnikih, tako nekak sem jaz dobila odgovor). pa fajn je vsake toliko delčke spet mal skup nametat, da narediš več prostora (kot če pospraviš po omari), temu rečejo pa defragmentacija diska. E, vidim, da je mateyka strokovno potrdila moje laične domneve:)
Njegova vloga in dejavnost je usmerjena v kasneje, ne v prej, kot pri temah.
oprosti, amapk še vedno ne razumem čisto. Saj tem si tudi ne pripravljaš vnaprej! Imaš ideje, kot imaš pri projektih "materiale in podporo".
Torej če ve, da je nekje razstava, ki se povezuje s projektom, ki se trenutno dogaja, otroku to pove in organizira izlet in ogled.
Ja, saj to delamo pri naših temah. Kaj je pa razlika? To je isto! Prinesemo kup knjig iz knjižnice, gremo na razstavo, ki ima kako vezo s tem, pa delamo svašta na to temo... Na ideje, kaj bomo počeli, pridemo vsi, kaj bomo zbrali, je pa odvisno od časa in materiala v 99% primerov;).
. Marsikaj je, kar mame intuitivno zagrabimo in vozimo, še preden uradno slišimo za kaj takega od koga drugega. Tako je z sensory boxi, s pladenjčki, z montessori pristopom, s povezanim starševstvom, z dojenčkom brez plenic, z nepuščanjem otroka jokati ...
Se strinjam.
Je pa prijetno, ko najdeš nekoga, ki misli podobno kot ti. In malo pobrskaš še pri njem. Ima kakšne nove idejice, domislice, nianse. Se hiteje naučiš česa, kar bi drugače vzelo več časa, če bi sama odkrivala toplo vodo.
S tem tudi. Samo ne vidim razlike med temami in projekti. Kako pa ve delate teme? Nimam pojma o učiteljskem izrazoslovju, mi rečemo teme, zato ker pač delamo vse na eno temo.
Tam sedijo, poslušajo -če so dobro vzgojeni - oddelajo svoje, kaj drugega pa ne. Nobenega veselja, nobenega iskrenja, radovednosti.
Verjetno pri pouku res. Ampak ti isti otroci prav radi kaj raziskujejo in niso nič mentalno leni na inštrukcijah, če jih malo spodbudiš;). Pa so lahko to male reči, ki zbudijo zanimanje, čisto enostavne:). Pa to tako spontano pride. Mislim: kako lahko otroku dojame, da zmečkan list papirja leti dlje časa kot nezmečkan, hkrati pa železna krogla enako dolgo kot zmečkan list (enake velikosti kot krogla). Ja daš mu papir, pa kroglico, pa ju flikne, a ne?[sm=smiley36.gif]
Ker je včasih mamljivo otroku rešitev problema ponuditi na pladnju, vendar s tem potem izgubi vrednost.
Mislim, da je osnovna razlika med nama to, da si ti bolj pridna[sm=smiley1.gif]. Meni se ne da vnaprej delat, tako da se morata sproti z mano učit, če sama nečesa ne vem, ker si ne pripravljam vnaprej, v knjižnico gremo skup, tako da ne morem sama zbirat knjig, ampak enostavno morata bit zraven, ker mi ne rata it tja brez njiju:D. Samo ideje imam vnaprej, včasih mi uspe celo kake materiale skup naštimat, pa še to samo zdaj, kadar gre Svit spat, da ga ne budim, ko mu hodim not po un košček usnja, ki sem ga pozabla:D. Sicer pa se morata naučit vse: kam spravljam usnje, kaj vse rabiš za nekaj... ker pač ne pripravim tega prej, ker sem lenčina:D.
Po pravici povedano, kolikor poznam tamalidve... ne, ne mislim, da bi si boljše zapomnili, če bi dobili čez 1 teden odgovor iz ZOOja. Onidve hočeta odgovro takoj zdaj in takrat si potem najboljše zapomnita (mata to po mamici, se mi zdi:D). Moja mami ima dostikrat take fore pri tamalih (je v penziji, pa lahko malo bolj planira, kaj vse bojo, ko bojo skup:), pa jima potem postavi vprašanje in se čez 1 teden vidijo in potem tisto dalje furajo... pa vidim, da v primerjavi več odneseta od teh naših kampanijskih reči, sploh tamala, njej je čez 1 teden že bolj vseeno za tisto velecenjeno vprašanje - nekak v smislu, če je 1 teden živela srečno ne da bi to vedela, potem bo pa še naslednji teden:D. Ronjo se da bolj manipulirat, ona bo na vse pristala, je taka pridkana, vse jo zanima, ne glede na to, kako to formuliraš... Tamala je pa malo bolj samosvoja in je ne moreš takole okoli prinašat;).
Smo različni, različno se učimo, oba z lubijem sva ista - čez 1 teden nama ne bo več toliko do tega odgovora (če sva živela 1 teden brez, bova pa še naprej, če ja pa takoj, potem naju pa potegne, ok, zdaj vem, kako diha, kako pa je, zakaj zapre oči, ko požira, kakšen hecen sistem, da požiraš z očmi itd... potem se pojavi kup novih vprašanj, ker je pač prostor zanje in ker en odgovor potegne za sabo 1000 vprašanj. Če čakaš še na prvi odgovor, potem pa je vse ustavljeno, naravni tok učenja je prekinjen, vsa otrokova vprašanja so nekak na pavzi in to se mi ne zdi ravno dobro...) To je bolj za skrajne sile:) pa v današnjem svetu, ko lahko dobiš skoraj katerikoli odgovor (razen kako popravit serger) v nekaj minutah...
Druga stvar, ki me je pa že pri ms motila in me tu tudi, pa je umetno ustvarjanje nekega okolja za učenje, ne vem, kako je pri drugih otrocih, samo mene je to vedno motilo. To, kam se napiše naslov, se bosta naučili, ko bomo res komu pisali, zato ker mu bomo želeli nekaj pisat, ne zato, da ju to učim, štekaš, kaj mislim? Te umetne situacije mi delujejo nepristno in tega ne maram pri otrocih.
Tretja razlika je pa po moje ta, da sama nimam pedagoške izobrazbe in nisem navajena učit tamalih. Če kaj vprašata, odgovorim, seveda, ampak redko je to neko predavanje v smislu da jaz govorim, onidve poslušata. Ne vem, ampak a niso vsi 5 letniki taki, da te itak ne pustijo povedat 2 stavkov skupaj? No, moji vsekakor sta taki (kar ob živce spravlja lubija:D). Če zdaj razmišljam nazaj, večinoma je vsak odgovor, ki ni bil ravno ja, dobiš kakav ali pa ne, ne lučke pred kosilom, no, vse, kar je bilo kaj za razložit, je vsebovalo druge načine - saj ne moreš malemu otroku razlagat samo z besedami! Itak da pogledaš slike v knjigah (moji še ne berejo), itak da najdeš filmček na netu, če je stvar bolj komplicirana... Ne pričakujem pa, da bosta to našli sami. Da vidita, kako se to naredi, je čisto dovolj. Ko pa bosta znali pisat, bosta gotovo vse to tudi sami znali, ker ni glih neka znanost;).
Nikoli ne razmišljam: "tole ju pa moram naučit", dostikrat pa: "tole je pa zanimivo, moramo probat" Iščem ideje, kako bi se skup meli fajn, pa če še kaj od tega odneseta super. Všač mi je budit njuno zanimanje, radovednost, odgovarjat na zakaje (ne vedno:D, dostikrat mam poln kufer;), sicer pa je pri nas vse bolj na free. Ti imaš izobrazbo in veliko razmišljaš o tem, kaj vse bi rada naučila svoje otroke in imaš verjetno drugačen način - vam bolj odgovarja urnik, mi mamo bolj kaos, ker se urnika nobenemu ne da držat (Ok, Ronjo bi se dalo prepričat, vsi ostali 4je bi bili pa proti:D).
|
|
|
|