syncMaster -> Vaša mnjenja (28.2.2011 8:42:47)
|
Pozdravljene-ni. Zanima me vaše mnjenje glede nenehne odsotnosti moža od doma. In sicer, oba imava redno službo, se pravi redne mesečne dohodke, vendar, ker je deloholik, si je popoldan, po službi našel še honorarno delo, katero me počasi načenje. Sem vesela, da gre, ampak vse se samo stopnjuje in iz tedna v teden vsa stvar traja pretirano dolgo. Kljub temu, da se za službo vstaja ob 5-ih zjutraj, hodi domov iz tega honorarnega dela ob polnoči ali enih ponoč. Ko prideva domov iz službe in otroci iz šole se sploh ne vidiva, zvečer odidemo prej spat in se tudi ne vidimo. Tako včasih mine kar nekaj dni, da se vidimo. Obedujemo nič več skupaj. To delo traja tudi konstantno čez vikende in odhaja soboto in nedeljo zjutraj ob 7-ih in se vrača ponoči ob enih. In tako mi je včeraj zopet prekipelo. Najbolj me jezi, da doma ne prevzema nobene odgovornosti za nobeno stvar, ne za otroke, sploh ne občuti, kako ga pogrešam, lahko mu povem lepo, grdo, se trmam, ga ne premaknem. Včeraj sem mu zagrozila, da spokam in grem, sicer me je nekaj prosil, naj bom pametna, ampak tekom dneva očitno sploh ni pomislil, da bi to res lahko storila (ker sem enkrat že) in ni niti poklical in preveril stanje. Popoldan iščem družbo skupaj z otroki pri drugih ljudeh, saj mi je nerodno vsako nedeljo nekomu povedat, da ga ni doma, ker dela. Finančne stiske nimava nikakršne, zadolžena nisva - imava svojo hišo, ki sva jo zgradila in dva čudovita otroka, ki sta zelo zahtevna in bi ga še bolj potrebovala, ampak me ne usliši, da otroci rabijo oba. Celo enkrat mi je zabrusil, da bi menda rada živela, kot v Hollywoodu. Pa sem delovna zelo, ampak skrušena. Ponoči se kar nekako ne morem umirit in zaspat, dokler se ne vrne. Žalostno pa je, da ga tudi otroci ne pogrešajo, še huje, raje vidijo, ko kam odidemo, da ga sploh ni zraven, ker jih na vsakem koraku omejuje. Že tri mesece prosim, moledujem, se trmam, ne pogovarjam, ampak je gluh zame - bistvo mu je samo, da tam vse uredi. Ah, sej je še ogromno vsega. Zanima me, ali so po vašem mnenju res moje zahteve tako nemogoče? Jezi pa me, da se potem na koncu on z mano ne pogovarja.
|
|
|
|