|
MalinaNina -> RE: Novembrke 2011 (18.10.2011 18:39:49)
|
Evo, moja porodna zgodba za tiste, ki niste na FB :)
Evo... bom začela, če sem že rodila prva :) Moja zgodba je sledeča. Kot že verjetno veste sem ležala v porodnišnici, saj so se strašno bali prezgodnjega poroda (odprta 2,5 cm v 30. tednu). Tako sem bila že dobre 14 dni prikovana na posteljo. Vsak zdravnik je rekel malce drugače. Eden, da grem jutri domov, eden da bom do 37. tedna notri ostala, tretji, da bom najbrž v roku 1 tedna rodila pa naslednji, da ni panike, da bom donosila... No tako sem se nekega večera odpravila spat, kot vsak večer prej. Sem pa že par dni opazovala nek voden izcedek iz nožnice. Ko sem ležala in se prevalila na drug bok, mi je vsakič narahlo priteklo nekaj ven. Iz ure v uro se mi je zdelo, da mi odteka močneje. Zato sem nekaj čez polnoč vstala, da grem na wc pogledat kaj se dogaja. Takrat pa... na lepem mi je odtekla voda. In to odtekla, da se reče. Precej filmsko. Vse po meni, po tleh... Oddrsala sem do wc-je se usedla na školjko in ene 15krat močno vzdihnila. Zdaj gre pa zares, ni poti nazaj. Kaj vse se mi je pletlo po glavi takrat, bolje da ne govorim... niso pa bila ravno pozitivne misli priznam. Kako bi tudi bile, saj sem bila v 32.tednu, tako da je bilo prisotno predvsem ogromno strahu. No, poklicala sem sestro, ki je bila zelooooo nesramna, saj sem jo zbudila in ji ni bilo najbolj všeč. Najprej me je spraševala koliko vode mi je odteklo. Kaj pa jaz vem, sem si mislila, saj jo nisem ravno v lonec lovila. Ko sem ji rekla, da kar precej, po moje vsa, se mi je le smejala. Priklopila me je na ctg, kjer pa mi ni pokazalo nobenega dogajanja. Rekla je naj se uležem in zaspim, da lahko rodim tudi šele čez 2 dni. Ja valda!!! Res bom pa spala, sem si mislila, ko pa se mi je toliko stvari pletlo po glavi. Poklicala sem fanta in mu opisala situacijo. No, Okrog pol treh zjutraj me je začelo nekaj špikati.Najprej ene 10 minut nekih čudnih občutkov, po 10 minutah pa kar huda bolečina, tako da sem sklepala, da so to lahko le popadki. Še enkrat pokličem sestro, ki je bila tokrat še bolj jezna. Vpraša me na koliko časa imam popadke. Ko sem ji rekla, da na 2 minuti, se mi je le smejala in rekla, da tako hitro ne gre, da naj ne pretiravam. Jaz pa cela prešvicana gledam kot da bi bila iz lune. In zakaj naj bi lagala?!?! No priklopi me na ctg in zgine na pol ure. Mene je začelo med ctg-jem tako navijat, da nisem mogla ležati na miru, sestre pa od nikjer. No, čez pol ure... nekaj čez 3... le pride. Pogleda liste in... Oooo, saj mi2 greva pa kar rodit. A reees, sem si mislila, a ne pretiravam?!?! No, greva v porodno (še prej sem morala vse spakirati, kar je bilo kar zahtevno, saj me je že dobro navijalo). Tam so me spet dali v eno sobo, kjer sem spet čakala. Popadki pa eden za drugim. Ko je bilo konec enega se je že pojavil drug. Končno pride do mene ena babca. Rekla je, da bom šla pod tuš, nato se bova sklistirali, obrili... Jaz pa njej na vso moč razlagam, da ne bo šlo, da ne morem, da bom zagotovo prej rodila. Pa one meni, da kako sem mehkužna, da ni možno, da mam popadke enega za drugim, da sem prvorodka, da gre pri nas to precej počasneje, da bom rodila najprej zjutraj enkrat... bolj ko ji razlagam, da me reeeees pritiska dol in boli, bolj ona mene prepričuje, da ni res. No končno se vda in me pogleda... O joj!!! Saj je že vidna glavica, greva rodit!!!A dej! Pa kaj vam jaz govorim. No in takoj v porodno, brez tuša, britja in klistirja :) Tam jaz reva kot sem še vprašam, če lahko dobim kaj proti bolečinam, pa mi odvrnejo, da bom rodila tako hitro, da ni časa :) Tudi prav, sem si mislila. No osebje v porodni pa za spremembo od vseh sedaj naštetih ČUDOVITO!!! Povedala sem jim, da nisem bila v materinski, da me je vse prehitelo, da ne znam dihati, da ne znam nič. Pa se mi ena babca le zasmeje in reče, da notri še noben ni ostal :) Rekla je, da naj jo poslušam, ji sledim in da bova skupaj rodili. In tako sem tudi storila. Vmes so mi sestre dale malce vode, pa eno mokro brisačko na čelo. Po parih minutah je rekla babca, da sedaj bo šlo pa zares. Da naj ob naslednjem popadku močno pritisnem, kot da bi šla na blato. In res pride popadek, jaz pritisnem... seveda narobe :) Pritiskala sem v obraz in ne navzdol. Sestra me popravi, jaz se pripravim na novega. Tokrat pritisnem prav in glej... glavca je bila že zunaj. Z naslednjim popadkom je bil Jan cel zunaj. Zajokal takoj in jaz sem bila... no tega občutka pa ne znam opisati. Srečna? Itak! Utrujena? Tudi! Ampak še nek poseben občutek, za katerega res nimam besed. Jana so mi dali v naročje- Bil je najlepši otrok pod soncem. Itak :) Tako kot bo vam vaš otrok :) Nato so mi ga vzeli, ga umili in izmerili (2020g, 44cm). V tem trenutku v porodno plane Janov očka, ki je zaradi brzine poroda vse zamudil :) Aja, rodila sem ob 4.27 zjutraj. Potem so mi Jana na žalost vzeli, saj je moral na intenzivno. Tam je bil 1 teden, nato sva bila še en teden na oddelku. Sedaj sva doma, Jan je že dopolnil 1. mesec svojega življenja. Ima že 2640g, velik je 49 cm. Je priden, lepo je, dojiva ne, ker nimam mleka, po noči malce pojoka, da ga mamica pocrta... Skratka, vse je super. Evo punce, to je moja porodna zgodba. Malce dolga, upam da niste zaspale ob branju :) Moja izkušnja je skrajno pozitiva. Boli? Seveda da boli! Ampak se da lepo prenest, sploh, če si tak ekspres kot jaz :) Zdaj pa hitro rodit še ostale :) No, počakajte še do novembra, ok? ;)
|
|
|
|