|
Poliana -> RE: Kako naprej... (18.2.2011 16:08:43)
|
Waw, zanimivi odgovori... ja, sej vem da bi morala napisat bolj izčrpno, ampak OK.. Se bom pa sedaj bolj poglobila.
mija75-hvala za odgovor, res je, človek mora mostavit sebe na prvo mesto
GLede moje vzgojne: Nekako mu ni bilo všeč kako sem bila obuta, pač škornji na peto in je znorel, da tako se oblačijo "k****" in je rekel, da me ne spusti iz stanovnja, dokler se ne preobujem... lepo sem mu rekla, naj mi da kluče od mojega avta (mi jih n hotu dati), 10min sem ga prosila, nato pa sem šla do njega pa sem hotela na silo mu jih vzet, pa me je odrinu stran, da sem se butnila v mizo. Nato sem znorela, mu rekla, še zadnjič naj mi da ključe in silila vanj... nič ni pomagalo, rekel je ni šans. Nato pa sem pop***** in mu dala klofuto, on meni pa nazaj.
Nikoli si nisem mislila, da bom kdaj nasilno reagirala, a tisti trenutek sem mislila, da mi bojo vsi živci popustili, to je bilo prau totalno psihično izsiljevnje. Sej mi je bilo žal in sem se jaz njemu opravičila, ampak mislim da bi vsak reagiral tako... Nevem pa zakaj policijo kilcat??
Pa vsi mislite, da sem nevem kako uspešna. Normalo sem zakjlučila študij, se veliko izobraževala (tečaji), normalno živela, ... nobenih kaic, preseravnja, dragih oblek, dopusta, ... nič, saj izhajam iz revne družine, a so me starši vedno podpirali pri študiju, pa čeprav sem si morala sama vse plačevati. Vse sem dosegla z lastnim trudom, željo po znanju in želju po družanju z ljudmi s katerimi imam kaj za govorit. Ne vem kaj je to narobe. Moj je tudi doštudiral in ima vredu službo. Ampak nekako imava različne poglede na vse. Tako kot se njemu zdi brezveze zapravljenje denarja za kozmetičarko (pa grem mogoče le 4x letno) ali pa ko grem v solarij (4X pred morjem), da me nato sonce na tako ožge. Nisem visoka, nisem zvezda, le izkoristila bi življenje.
Nobenmu ne želim škodovati, le srečna bi rada bila.
Mojega dragega imam full rada, spodbujala sem ga pri študiju da je končal čim prej, vedno sem težila k temu, da je treba izkoristit dokler smo mladi, da si odpremo čim-več poti. Tako so me starši vedno učili in tako bom učila tudi moje otroke.
Seveda me spodubja, ampak po tihem si želi, da bi me raje videl za štedilnikom.
Ni to, da osvajam druge, ampak zelo dobro se počutim med ljudmi ki cenijo vse to, cenijo da se trudiš in želiš uspeti.
Ne rabim bogatega direktorja, nisem pleh.... sem kar sem in kar imam je moje garanje.
Želim si le človeka ki bi spodbujal in me sprejel tako kot sem, pa četudi imam čevlje z ne-vem kako visoko peto.
Če bi me podpiral tako kot je treba, ne bi nastajali problemi, mogoče pa sem se res malo preveč ohladila in ne vidim smisla, ampak vseeno ga imam ful rada in bi rada da obudiva spet čustva v naju.
|
|
|
|