Anonimen -> RE: Strah (20.1.2011 22:42:31)
|
Moram priznat, da mi ni bilo vseeno, da se je ornk zasmejal najprej mojemu, po tem, ko sva preživela sama cel dan, ki ni bil najlažji. Moj pa pride domov in po 2' pobere smetano. Ampak, otroček je moj in vem da me ima rad. Se pomiri na mojih prsih, se mi nasmehne, ko me zagleda, me kliče (gruli), ko me ni zraven in včasih zajoka, ko sliši moj glas, ker ve da se bom odzvala. mi je tudi bilo v veliko olajšanje, da sta se z možem zelo hitro navezala en na drugega. Ne dovoli slabim mislim, da ti kradejo srečo, ki jo (boš) doživljaš s svojim srčkom. Sem preživela tudi slabe trenutke s svojo mamo pa jo imam rada, kot vem da ima tudi ona mene. Te vezi so premočne, da bi se kar pretrgale ali pa da sploh ne bi nastale.
|
|
|
|