mvelnikar
|
Pozdrav. Malo daljše pisanje... Oba imava 26 let. Skupaj sva sedmo leto, od tega zadnje leto in pol živiva skupaj. Ona je najlepše in najboljše, kar se mi je zgodilo. Malo predzgodbe za lažje razumevanje. Lahko ga samo preletite: Problem, ki sem ji ga že zelo zgodaj oz. v začetku najine zveze omenil in za katerega sem upal, da ne bo nikoli prišel na površino, pa je prišel in je naslednji: Oba prihajava iz družin z močnim političnim prepričanjem kar se tiče polpretekle zgodovine in na žalost sedaj vidim, da sva le midva sposobna, verjetno tudi zarad let, iti preko tega in razmišljati malo širše oz. v smeri dobrih odnosov vseh nas. Ona prihaja iz precej pobožne družine, njeni stari starši oz. sorodniki so se v času 2.sv.vojne pridružili protikomunistični milici oz. beli gardi, dva sta bila kasneje ujeta in že po vojni ubita brez sojenja, v času Tita jim je bilo vzeto precej premoženja(z denacionalizacijo dobivajo nazaj), del družine zaradi strahu pobegnil v Argentino, v glavnem so izrazito desno usmerjeni in pravzaprav vsakogar, ki ni veren in ki podpira katero izmed levih strank, označijo kot komunista, da skrajno neokusnih besed, s katerimi označujejo npr. Kučana, Pahorja, Kresalovo, Jankoviča, ... niti ne omenjam. Jaz prihajam iz izrazito "rdeče" familije. Stari oče bil v OF in se boril proti okupatorju; cerkev, ki prisegla zvestobo nacistom oz. lokalni župnik je v času 2.sv.vojne izdal, v kateri hiši se skriva del naše "komunistične" družine, ki so jo nato našli in poslali v koncentracijsko taborišče(od tega trije otroki), baje na jugu Nemčije, kjer nihče ni preživel. Prav tako tudi moji ne najdejo niti ene dobre besede ali razumevanja za nasprotno stran... Torej, obe družini z svojo zgodbo in "krivicami" oz. žalostnimi zgodbami in svojo razlago zgodovine. Kje sploh je problem? Slednji se je pojavil kmalu v času, ko sva se s punco vselila skupaj in ko so njeni starši videli, da misliva resno ter da je hčerka mene izbrala kot življenskega sopotnika. Vse do takrat zgoraj omenjeno nikoli ni bil problem oz. nikoli nismo kaj omenjali na to temo in sem se s starši razumel povsem dobro. Kmalu po najini vselitvi pa so me njeni starši začeli obtoževati, da sem jaz kriv za to, da ona ne hodi več v cerkev oz. da več po njihovo "ne čuti Boga", da sem jaz kriv za to, da sva se skupaj odločila, da pa se v prihodnosti ne bova cerkveno poročila, da morebitnih otrok ne bova krstila, da trenutno uporabljava kontracepcijo, moji pa niso bili prav nič boljši in so jim zmetali svoje v obraz ter jih zmerjali na tak način, da me je trenutno prav sram, da so moji starši. Kaj me najbolj boli? Da vidim svojo punco popolnoma strto zaradi vsega, kar se je zgodilo, sploh zaradi dejstva, da ji družina pomeni ogromno, da njena družina mene pravzaprav ne sprejema, da so še moji postali do nje hladni, da je nemogoče, da bi starše obeh še kdaj skupaj zbrala v enem prostoru. Ima kdo kak koristen nasvet, kako naj sploh sedaj naprej s starši gradiva en odnos? Vse kar si oba želiva je le to, da bi bili v dobrih odnosih, v kontaktu, se zbrali ob praznikih, da bi se veselili za naju. Jaz sem pripravljen zaradi punce požreti prav vse kar sta mi njena v glavo povedala, punca prav tako. Želiva si samo normalnih odnosov. Nočeva postati še dva, ki se je odtujil od staršev in ostati pravzaprav brez stikov... hvala in lep pozdrav
|