IZVIRNO SPOROČILO: kristinaj

sej ni treba imet bajturine, 120 m2 je čisto dovolj,

IZVIRNO SPOROČILO: polho3006

Kristanaj, sva iz JV Slovenije, ampak...kljub temu da je to nek kupček denarja...je parcela strošek, do parcele ni ceste, ni elektrike, ni vode...da ne računam zraven papirnatih zadev, ki jih bom v večini sama naredila, tako da....
Ah kaj vem....JAZ SEM TAKO ZELO UTRUJENA OD VEČNE GRADNJE, od doma da...me je groza iti ponovno čez vse to!!!
Pa o.k....vredu... eno majhmo pritlično hiško, ko bo samo najina bi mi bilo čisto o.k., bi imela za izziv, ampak...mi potrebujemo svoje stanovanje, svoj prostor ...in ne dodatnih 120m2 kletnih prostorov, ker avto je lahkpo zunaj ali pod nadstreškom, za orodje, ....se naredi lopa, ah saj brez veze jamrati, ker pri tem se mi moj mož zdi kot majhen fantek ki je ves navdušen nad igro z lego kockami.

IZVIRNO SPOROČILO: ninikamami

Pozdravljena, bom na kratko.
1. Toliko, kot so vredne njegove želje in zahteve, so tudi tvoje. Če čutiš odpor do gradnje, to tako je. In če boš s takimi občutki nekja ustvarjala, ne bom tam notri nikdar srečna. Žal ti bo za vse trenutke, ki bi jih lahko preživela bolj kvalitetno kot si jih, ko si postopala z otrokom po ceglih in pesku ali pa čepela doma in čakala, da se tvoj " zidar" vrne. Vztrajaj. Ti si mama, ženska in imaš pravico do življenja po svoji meri. Vedno so mogoči kompromisi, vendar ne za ceno tvoje sreče.
Že kot majhna punčka sem si želela družino in ta želja je z leti samo rastla. In vedno je bilo v mojih mislih ˝ko bom jaz imela otroke, bodo ti na PRVEM mestu.˝S tem namenom sem se tudi borila da se je k obstoječi hiši zgradil prizidek v katerem naj bi moja potencialna družina imela svoj dom. Ker sem edinka nisem pričakovala težav, ampak...moja mama je bila domainatna in tega se drži. Ampak jaz si ŽELIM BITI LE MAMA, ŽENA...!!!!!Nočem biti tečna, živčna...zaradi dela, ali pa zaradi tega ker bom sama z otrokom čakala kdaj se bo najin zidar vrnil.

2.  Življenje je res prekratko.
Življenje je res tako kratko, tako hitro mine, da...stara sem 36, mož 6 let več in kar naekrat bova stara in dete bo zrastlo midva bova pa zamudila najlepše trenutke z njim zaradi...Pa jaz bi še rada imela vsaj enega otročka, ampak...v tej nosečnosti sem tako uživala, tako mi je bilo lepo, če pa bom obremenjena s službo, skrbjo za družino in še gradnjo...dvomim da bi imela še čas se posvetiti čarom nosečnosti. Včasih zvečer ko dajava spat najinega princa mi pridejo kar solze v oči, ko pomislim...kako nam je lepo...pa divjamo po postelji, pa se cartamo, pa lupčakamo...in vsem tem nepopisno lepim trenutkom se naj odpovem, ker vem da potem ne bo več časa za to. Mož je pa tak optimist da verjame da bo za vse to še vedno čas...jaz sem celo življenje živela v gradnji in VEM, NA LASTNI KOŽI SEM ČUTILA, da nikoli ni bilo časa, ker se delo držalo dela.


3. če je mož tako trmast s svojo kletjo in zidanjem, naj zida. Ti se zorganiziraj in nikar, res nikar, se ne odrekaj vsemu, kar si želiš in rada počneš, samo zato, ker on ne odstopi niti za cm.  Poskrbi zase.
4. Pred izostrenimi ukrepi pa mora vsekakor biti temeljit pogovor. Mora te razumeti - nekdo se boji pajkov, ti imaš pa hud odpor do gradnje. Te zelo zelo razumem.
Res je imam odpor do gradnje, ker zaradi gradnje starši niso imeli časa zame v otroštvu!!! Zaradi gradnje nisem imela mladosti, ker nikoli ni bilo časa da bi kam šli, nikoli ni bilo dopusta, morja...vedno sem bila doma. Če pa smo šli na bazen (mogoče 1x  na poletje), pa je bila živcarija da zapravljamo čas. In sedaj mi naj gradnja spet vzame največ kar mi imam - DRUŽINO!!!!! Vem pa da moža bom izgubila v vsakem primeru. Če vztrajam da ne bi gradili, mi bo zameril in bom imela celo življenje to na krožniku. Če pa bomo gradili bodo pa opeke, beton...tiste ki bodo pomembnejše od družine. Kakorkoli naredim...potegnem takratko

Srečno.